Opravičujem se dragim bralkam, ljubiteljicam ustavljanja Zemlje, vendar bom nekaj vrstic namenil nogometu, ki se zdi ženskam najbolj neumna igra, moškim pa je to najpomembnejša stvar na svetu (takoj za ženami). Zgodil se je namreč čudež, ki bo imel velike mednarodno politične posledice. Po mnogih desetletjih balkanske boleče in sramotne poti milijonov s trebuhom za kruhom, najraje v Nemčijo, je v Beograd iz obljubljene dežele prispel prvi nemški gastarbajter. Trener beograjskega Partizana je postal sloviti žogobrcar Lothar Matthäus. Prelomnica brez primere. To je prvi nogometni as, ki se bo moral naučiti cirilico, najbolj zdravo pisavo za oči, kot so to v začetku devetdesetih ugotovili srbski znanstveniki. Moral bo ločiti med č in ć ter dž in đ, česar še pokojni Tito ni obvladal. Najbolj nadarjene nogometaše na svetu (jugose) bo moral pripraviti do tega, da bodo začeli teči, kar meji na svetopisemske čudeže. Toda pomenljivo je, da se je gastarbajterski trend obrnil. Matthäus v Beogradu pomeni, da gre zahodu izredno slabo in da je srbsko gospodarstvo, kot je to napovedal Milošević, že preseglo raven Švice. Matthäusa namreč na zahodu očitno nihče ne more plačati, v Beogradu pa, kot piše Politika, menda ne bo delal zastonj. Če ga lahko plačata srbsko gospodarstvo in milijonska armada brezposelnih, potem je Evropa v zatonu. In kaj je lahko pritegnilo takšnega zvezdnika, ki je z nemško reprezentanco in Bayernom dosegel vse, kar je možno? Najprej demokracija. Kot trenerja so ga na Dunaju ozmerjali za rasista, ker je temnopoltega nasprotnika označil za črno svinjo. V Beogradu bo lahko zvezdaše zmerjal s cigani, pa mu bodo še ploskali. Nato odprtost in prijaznost srbskega ljudstva, bogata in slavna zgodovina, slovita schliwovitza, leskovačka pljeskavica in jagnječja črevesa na žaru pri gostilni Tri šešira na Skadarliji, glasbeni opus Cece Ražnjatović, demokratičnost Vojislava Šešlja, novi Mercator v Beogradu in žalostna usoda Srbov na Kosovu. Drugi, nekoliko manj pomemben razlog pa je navdušenje nad igro Partizana pred letom dni, ko so grobarji (Partizan ljubkovalno) takrat s še Lotharjevim dunajskim Rapidom po kombinatorni, srbsko napadalni, Mladićevsko učinkoviti, metuljčkasto razigrani, balkansko šarmantni in šegavi igri izgubili s 5:1. Takrat je Lothar rekel: Partizan ali smrt! Od tega tedna se bo evropska zgodovina pisala drugače.