Tipičen primer, ko ne vidiš nečesa, ker se ne poglobiš, so družine mater samohranilk. Pari se razidejo, otroci ostanejo mamicam. Mamice delajo, imajo pomembne in manj pomembne službe, otroci hodijo v vrtce in šole. Samoorganizacija časa za te ženske, ki se povrhu še trudijo, da bi dokazale, da so lahko zgledne matere svojim otrokom, je čarovnija vseh čarovnij. Naslanjajo se na svoje mame in očete, če je to sploh mogoče. Otroci seveda radi prespijo tudi pri atijih, če so le odnosi normalni (in preživnina redno prihaja na TRR). Mamice to sprejemajo, četudi vedo, da bo otrok večino časa preživel v kakšnem nakupovalnem centru in bo najbrž jedel samo »smetiščno« hrano. Takrat se namreč spočijejo. Če so doma, padejo v komo, obležijo v globoki nezavesti na kavču pred televizijo in se poberejo šele, ko je potrebno ponovno vžgati stroje (večerja, umivanje, pranje umazanega perila, pravljica, vrtec, šola …). Toda od nekod, čisto potiho, kot vonj po sveže kuhani kavi, ki se priplazi pod vrati v vse prostore, se pritihotapi v zmedene možgane misel, kaj pa je z mano narobe in ali si bom še sploh kdaj uredila življenje, da ne bom vse življenje sama.