Prvi znaki demence so drobne, komaj opazne spremembe, zaradi katerih lahko oseba naredi vtis, da ima slab dan ali je v stresu. Počuti se bistveno drugače kot pred boleznijo. Prizadeva si, da je videti »normalno«, in poskuša prikriti svoje pravo počutje, kar ji posrka vso energijo, zato ji jo hitro zmanjka na drugih področjih. Okolje je ne razume, saj na zunaj ni ničesar opaziti. Ko bolezen napreduje, se vse težje izraža in ne more več opisati, kako se počuti in kaj doživlja. Pogosto ima občutek, da je v njeni glavi megla in je zmedena. Pogosto je utrujena in zaspana, ima migrene. Vsaka stvar jo hitro vrže iz tira in pogosto je v stresu. Težave ima s številkami. Pozablja, sredi stavka ji zmanjka besed in ne ve več, kaj je hotela povedati. Ne znajde se v času in prostoru. Običajna vsakodnevna opravila postajajo zanjo hudo breme. Ima dobre in slabe dneve, včasih se ji »odpre« in spet dobro funkcionira. Pogosto se počuti prezrto, ima vtis, kot da je »nihče«. V prvem stadiju bolezni se oseba z demenco pogosto prepira s sorodniki ali s sosedi ter jih rada obtožuje za vse mogoče. V drugem stadiju bolezni oseba z demenco zgublja stik s stvarnostjo, v tretjem pa se popolnoma zapre pred zunanjim svetom, lastna pobuda je minimalna, zadošča le še za preživetje.