Časa pa zmanjkuje zaposlenim, predvsem vsem štirinajstim perinatologom (ki bi jim včasih rekli porodničarji), kolikor jih trenutno tu dela – pred dvajsetimi leti jih je bilo osemnajst, zadnjih nekaj let dvanajst, dvatisočprvega komaj deset. To je bil čas najhujše stiske, položaj pa je še naprej napet. Le šest od štirinajstih specialistov je namreč mlajših kot petdeset let, šest starejših kot šestdeset. Štiri specializantke, ki jih bodo, upajo, sčasoma zaposlili, bodo komaj nadomestile tiste, ki bodo počasi odšli v pokoj; do optimalnih osemnajstih ali dvajsetih bodo tako spet zmanjkali vsaj štirje! »Obremenjeni smo, kolikor je to sploh mogoče,« pravi predstojnica. »Sicer je res, da smo imeli pred dvajsetimi leti več porodov, je pa zdaj pregledov, posegov in zdravljenja dosti več. Od sedeminosemdesetega je bistveno napredovala ultrazvočna diagnostika, uvedli smo presejalne teste za downov sindrom in druge kromosomske napake. Več je amniocentez in biopsij horionskih resic, slabokrvnost ploda zdravimo že v maternici. Nosečih je vedno več kronično bolnih žensk, porodnice so čedalje starejše.«