Uvod: »Depra je resnična zgodba moje zadnje depresije, ki ni bila niti prva niti najtežja, sem pa trdno prepričana, da je bila zadnja, kot sem bila prepričana še za vsako doslej,« je na nedavni tiskovni konferenci ob izidu svoje druge knjige – v Modrem salonu hotela Union je tisti ponedeljek za vse, ki so prišli, že precej pred enajsto zmanjkalo stolov – s kancem odrešujoče samoironije rekla Renata Ažman, naša nekdanja kolegica, ki ji je pred petnajstimi leti, pri osemindvajsetih in na vrhuncu novinarske kariere, prva epizoda manično depresivne psihoze popolnoma spremenila življenje. Lahko bi se bila, pravi, živa zakopala in le še čakala, kdaj se bo ponovilo, vendar tega ni storila: z upanjem, z neuničljivo voljo in s pogumom se je spopadla z boleznijo, ki jo je, to zdaj ve, mogoče obvladati s pravimi zdravili in, nič manj pomembno, s poglabljanjem vase, z ozaveščanjem starih vzorcev, travm in potlačenih čustev. Ker je Renata človek, ki laže piše kot govori, je zase in za vse druge, ki jih mučijo podobne težave, napisala natančno poročilo o stanju duha v dolgi in črni noči, o hromeči, obupni stiski, iz katere je, tudi s pomočjo naklonjenih drugih, naposled našla izhod. Depro že prevajajo v angleščino, svoj koncept terapevtskega pisanja, ki ga je uspešno preskusila na sami sebi, pa bo Renata predstavila tudi v angleškem Birminghamu, kamor jo je povabil tamkajšnji Center za odličnost v duševnem zdravju.