Prosim, lahko dobim kavo? Na začetku, pravi, je bilo težko, ker pa je bila zelo zavzeta – ne, reče, svojemu Mihu ni nič obljubila, »ni bilo treba, ker je vedel, da mi lahko zaupa« –, je kmalu veliko razumela, čez leto ali dve, po še več tečajih, pa že tudi spregovorila. »Stavke, ki sem jih znala, sem takoj uporabila,« pravi. »Prosim, lahko dobim kavo? sem rekla. Najprej sem se naučila, kako pridem do stvari, ki jih res hočem, in na tem gradila naprej. Oprostite, ne znam tako dobro slovensko, lahko to ponovite? je tudi mogoče zelo dobro uporabiti, vsak potem misli, da znaš veliko več kot v resnici.« Ko se je mladima Zablatnikoma rodila prva punčka, zdaj šestindvajsetletna Olga, dve leti pozneje pa še druga, Breda, je Ingrid z njima že lahko govorila slovensko, potrudila se je tudi, da ni uporabljala nobene popačenke: »Če bi rekla laufati namesti teči, bi šla slovenska beseda v izgubo.« Ingrid zdaj že dolgo ne samo govori, temveč tudi bere slovensko, pri pisanju, prizna, pa potrebuje pomoč. Skloni, to jo daje, sklanjatve se, mi zaupa, nikdar ni naučila in je še zdaj ne zna – preveč je hitela s tem, da bi razumela in da bi drugi razumeli njo, za finese ji je pa zmanjkalo časa. To je tudi edino, kar jo izda, edino, po čemer veš, da slovenščina ni njen materni jezik. Pri Kumru, kot se po domače reče Zablatnikovi kmetiji, na katero se je Mihova štiričlanska družina preselila pred desetimi leti, tudi v celem Bilčovsu, kjer še živi precej Slovencev, so na svojo Ingrid zelo ponosni – res ni veliko nemško govorečih Avstrijcev, ki bi se kot ona naučili jezika koroške manjšine in bili, za povrh, tako zavzeti za slovensko stvar! V Pollingu, od koder je Ingrid doma, pa še imajo predsodke, distanco. »Oče in mama nikdar nista bila nacionalista,« pravi Zablatnikova, »ko pa sta videla, da se bom poročila s koroškim Slovencem, sta zelo nasprotovala, zelo ju je bilo strah – kam bom prišla, sta rekla, to so naši nasprotniki! Miha imata rada, nezaupljiva pa sta še.«