Pri tem pa bi Danci svojo najpomembnejšo krono, namreč tisto za kronanje vladarjev, nekoč skorajda izgubili. V 17. stoletju jo je kralj Kristijan IV. zastavil, ko je z že pravo obsedenostjo zanetil nešteto bitk in zgradil nešteto dragih stavb. Rumene hiše v četrti Nybodn, mestni predel Christianshavn, graščino Rosenborg ((16)) in elegantno Borzo ((5)) z bakrenim stolpom, pokritim z nenavadno koničasto streho iz uvitih zmajevih repov, pa graščino Frederiksborg v Hillerødu severno od Københavna vse to so kakor mimogrede postavili na ukaz Kristijana IV., ki je medtem opravljal svoj »glavni poklic«, to je vojskovanje v tridesetletni in švedsko-danski vojni. Kljub visokim carinam in neznanskim davkom se je državna blagajna počasi, a vztrajno praznila. Kralj je bitke večinoma izgubljal in tudi to ni zboljševalo položaja. Ko so hoteli njegovega sina 1648 ustoličiti kot Friderika III. za danskega kralja, je moral finančni minister Corfitz Ulfeldt najprej odpotovati v Hamburg ter pri firmi Berns & Marselis odkupiti krono. Kar sploh ni bilo preprosto, kajti nemška bankirja sta jo že sama zastavila drugje. Ulfeldta so v Hamburgu očitno prevevali veliki upi; čeprav je bila državna blagajna po nepredstavljivo dolgem vladanju Kristijana IV. na prestolu je presedel 60 let obupno prazna, je za kronanje kupil za 25 000 guldnov novih diamantov in še nekaj »malenkosti«.