Sagadin: Sem nisem prišel delat kariere. Mislim, da sem se v Evropi uveljavil kot strokovnjak za produkcijo, pa tudi verjel sem, da lahko v tem okolju funkcioniram. Jezik ni ovira, veliko ljudi poznam že od prej. Nobenega strahu nisem imel, večja težava je bila, ali bo obstoječi menedžment potrpežljiv. In, jasno, ni potrpežljiv, ampak saj sem vedel že vnaprej, da bom imel težave, če jih bom imel, s svojimi ljudmi. S tem, ko so kupili Sagadina, so njihova pričakovanja zrasla, pa čeprav so tudi sami vedeli, da nimamo ravno materiala. Še nekaj me je presenetilo, pa niti ne tako zelo: vse je toplo-hladno. Ko dobimo, zmagamo tekmo, nastane silna evforija. Ko smo na začetku lige premagali Cibono v Zagrebu, so nas čakali sprejemi, navijači na nogometnem stadionu ... kot da smo osvojili svetovno prvenstvo. Ko smo naslednjič izgubili, so nas pljuvali, obmetavali, toliko, da nas niso linčali. Zdaj je situacija že bistveno boljša in tudi sam skušam zmanjševati te amplitude. Da ni prevelike evforije, ko kakšno tekmo dobimo recimo zdaj, ko smo osvojili pokal, nisem dovolil slavja, podelitev, ničesar in po drugi strani to totalno depresijo, ko izgubimo. Ko nikjer ni nikogar, vsi te gledajo postrani ..., kot da bi nekomu ustrelil mamo. Tudi v ekipi je bilo tako: norenje po zmagi, metanje stvari po garderobi, in ko sem prišel notri, toliko da nisem mlatil. »Stani, sedi! Kaj noriš, jutri je nov dan, trening, nova tekma.« Enormna evforija ob vsakem uspehu in totalna depresija ob neuspehu.