Pred 45 leti je drugič zaigrala v Wimbledonu, igralsko že povsem dozorela. S 182 centimetri telesne višine si je lahko privoščila napadalno igro, tako da so se njene zmage na travi, ki je bila tedaj še prevladujoča teniška podlaga (na njej so igrali tudi v ZDA in Avstraliji), zdele skorajda logične. Potem ko je že na prvem nastopu leta 1956 zmagala med dvojicami (z Angležinjo Angelo Buxton) in bila druga v mešanih parih (z rojakom Gardnerjem Mulloyem), je čez leto dni dosegla - na pragu 30. leta - popolno slavje. Skozi turnir se je tako rekoč sprehodila, lovoriko zmagovalke med posameznicami pa je sprejela iz rok kraljice Elizabete II., ki je tedaj prvič kot vladarka obiskala Wimbledon. Z rojakinjo Hard je bila prva tudi v dvoje, kar je ponovila še leto pozneje z Brazilko Bueno. Pozneje je postala poklicna igralka, a je bilo prezgodaj - za ženski zunajturnirski profesionalizem tedaj še ni bil pravi čas, zdaj pa so poklicne igralke itak vse ... Evgen Bergant