Nemški vojaški stroj si je do poletja leta 1941 pokoril dobršen del Evrope. Grčija, Romunija, Bolgarija, Jugoslavija, Madžarska, Poljska, Češkoslovaška, Avstrija, Finska, Norveška, Danska, Nizozemska, Belgija in Francija so v manj kot dveh letih prešle pod nemško oblast. V tistem času se je nemški imperij raztezal od Atlantika do meja Sovjetske zveze in od Arktičnega oceana na afriško celino. Hitler se je lahko s tem dosežkom meril z velikimi zgodovinskimi vojskovodjami, z Aleksandrom Velikim, Napoleonom in Cezarjem. Nemčija je bila na vrhuncu vojaške moči. To so bili časi, ko si je pustil poveljnik nemškega letalstva Hermann Goering dovažati vagone dragocenih slik, kipov in starin, ko so se mize nacističnih veljakov šibile pod težo dobrot iz vse Evrope in ko je v evropski visoki družbi uniforma nemškega oficirja nekaj pomenila. Nemška vojska (Wehrmacht) v tistem času ni imela primerljivega tekmeca in le vrsta srečnih dejavnikov je pripomogla, da ni zlovešča senca svastike prekrila vse stare celine. Krivec za to je bil Hitler, ki so mu politični in vojaški uspehi zameglili razum do te mere, da se ni več oziral na nasvete vojaških analitikov, temveč je kot kako božanstvo sam odločal o pomembnih vojaških akcijah.