In kaj od tega sva z Mojco ugledala na vroče soparno popoldne, ko sva stopila iz temne železniške postaje na plano. Najprej nič, saj naju je bleščeča svetloba skoraj zaslepila. Nato pa se pred naju postavi ponosen zamorec. Pa ne Maver, nekakšen potomec starih zavojevalcev, ki so svoje čase gospodovali v tem mestu, kot bi poučeni najprej pomislil. Ne. Pravi, visoki in dobro rejen, do ušes nasmejani podsaharski afrikanar. Zaradi neštetih verižic, rutk in ostalega kiča, obešenega na obeh rokah in okoli vratu je bil videti kot nekakšno praznično potujoče drevesce. “Ti, nič ne rabiva” sva mu odvrnila, pa je v istem trenutku iz žepa že potegnil celo paleto bleščečih ročnih ur, da je kar zasijal. “Ne, hvala man, res ne. Kdaj drugič.” sem se mu zarežal nazaj, pa se že ponudi za vodiča. “Dovolj bo, če nama poveš kako se pride.....”. V zahvalo sem mu ponudil nekaj drobiža, on pa hoče na vsak način še nekaj prodati. Še preden ga zavrnem, izgine neznano kam. Bradatega policjota v novi, belo modri alfi, pa zanima ali je vse bene. Seveda, mu odvrneva, vse je multo bene. Jadrno sva jo popihala po Via Maqueda, eni glavnih ulic v Palermu ter na poti pretaknila skoraj vse hotele in penzione. Malce razočarana in še bolj utrujena se ustaviva v enem izmed lokalov, prav nič posebnem in še manj čistem kot bi človek pričakoval ter naročiva. Razen protvanov pizz in nekaj že na oko ostudno sladkega drugega ni za dobiti, zato je najino razočaranje po zaužitem še toliko večje. No, limunjad, limunjad pa je bil tisti pravi, kot sva ga bila navajena. Pogledam po lokalu in glej, nekam znani obrazi. »Viš Mojca, z limunjado se pa daleč pride.« Pohvalim jo tudi javno, na glas in natakar se mi veselo zareži nazaj. Midva in najina ruzaka pa nazaj na razbeljeno in zadušljivo ulico. Rineva naprej v drobovje starega mesta, sprašujeva in si ogledujeva stare in oguljene fasade nezanimivih portalov. Navidezen mir popoldanske sieste naenkrat pretrga glasno zavijanje siren. Končno nekaj akcije, nekaj pravega Palerma. Trenutek zatem se z leve in desne, ma z vseh strani, usuje vsaj pet ali šest policijskih patrulj, ki dobesedno obkolijo dva fantina na vespi. »Scippatori« tiho rečem Mojci »nekje sem slišal da so to scippatori«. Policaji so sprva brezobzirni in nasilni, z avtomati srepo merijo v mladeniča, ki na ves glas nekaj vpijeta in krilita z rokami. Potegnejo ju z motorja ter dobesedno prilepijo, enega na avto, drugega pa kar na tla. Po hitrem pregledu, ju postavijo nazaj na noge, debata je v tem trenutku že bolj umirjena, človeška. Fantina se že režita, čeprav tudi pred tem nista bila videti preveč preplašena. Sledi pregled dokumentov midva pa molče nadaljujeva naprej po ulici. Očitno sta bila scippatoreja hitrejša in sta ukraden plen pravočasno odvrgla ali pa predala štafeto kolegom ali pa je šlo preprosto za lažni alarm. Kdo ve?. Naključni mimoidoči, se mi zdi, da tega sploh niso opazili. Niso hoteli, upali, ali pa je to nekaj čisto vsakdanjega, palermovskega. Malo akcije v zloglasnem mestu. Ko pomisliš na Palermo, nehote ali pa, pomisliš na mafijo, enako kot če pomisliš na Bankog pomisliš na prostitucijo, ali pa na naš parlament, ki je postal sinonim za poligon strankarskih igric, laži in prevar. Ja tudi v naših ljudeh se skriva nekaj siciljanskega, nekaj palermovskega, nekaj … Za Sicilijo (in Palermo) pravijo, da je slaba vest Italije. Država v državi, kjer rimski državni aparat nikoli ni imel ne moči, ne veljave. Vladala naj bi ji mafija. Pravijo, da otroci že ob rojstvu pijejo mleko in mafijo. Zažrla naj bi se v vse pore drubenega in političnega življenja. Odlikuje jo prožnost. Prožnost prilagajanja političnemu, kulturnemu in socialnemu utripu življenja. To jo ohranja pri življenu. Vse okrog mafije je ena velika skrivnost, tako da še za ime niso pravzaprav čisto prepričani od kod izvira. Palermske soseske, ki so podnevi polne življenja, postanejo ponoči strašljive, zlovešče sence tiho drsijo po razpokanih fasadah in opozarjajo. Podnevi je za zastrtimi polkni opaziti nepremične sence, nadzor nad ulicami, kontrola teritorija je popolna. Vsak premik je strogo nadziran. Naj si bo to ulični prodajalec, župnik, policaj ali pa turist, v Palermu ni skrivnosti, ne za mafijo. O njej se ne govori, poskuse redkih posameznikov v javnem življenju, ki so se odločili nastopiti proti njej pa poetično označujejo kot Din Kihotovsko bojevanje z mlini na veter. Izmed mnogih naj omenim le atentata na sodnika Giovannija. Falconeja in Paola. Borsellina, ki sta sprožila ostre in množične proti mafijske proteste v Palermu. Najbrž bi morala z Mojco ostati v Palermu dalj časa, če bi hotela kaj več izvedeti o mafiji. Tako pa za navezovanje stikov enostavno ni bilo časa, za kaj bolj konkretnega pa ne dovolj poguma. Svarila pred roparji pa tudi scippatori sva vzela resno, odmaknjenih in zapuščenih stranskih ulic pa sva se poizkušala izogniti.