Za Sicilijo (in Palermo) pravijo, da je slaba vest Italije. Država v državi, kjer rimski državni aparat nikoli ni imel ne moči ne veljave. Vladala naj bi ji mafija. Pravijo, da otroci že ob rojstvu pijejo mleko in mafijo. Zažrla naj bi se v vse pore življenja. Odlikuje jo prožnost. Prožnost prilagajanja političnemu, kulturnemu in družbenemu utripu življenja. To jo ohranja živo. Vse okrog mafije je ena velika skrivnost, tako da še za samo ime niso pravzaprav čisto prepričani, od kod izvira. Palermske soseske, ki so podnevi polne življenja, postanejo ponoči strašljive; zlovešče sence tiho drsijo po razpokanih fasadah in opozarjajo. Podnevi je za zastrtimi polkni opaziti nepremične sence, nadzor nad ulicami in območjem je popoln. Vsak premik je strogo nadziran, najsi bo to ulični prodajalec, župnik, policist ali pa turist. V Palermu ni skrivnosti, vsaj za mafijo ne. O njej se ne govori, poskuse redkih posameznikov v javnem življenju, ki so se odločili nastopiti proti njej, pa poetično označujejo kot donkihotsko bojevanje z mlini na veter. Med mnogimi naj omenim le atentata na sodnika Giovannija Falcona in Paola Borsellina, ki sta sprožila ostre in množične protimafijske proteste v Palermu. Zanesljivo bi moral človek v Palermu ostati dalj časa, če bi hotel kaj več izvedeti o mafiji. Tako pa za navezovanje stikov enostavno ni časa, za kaj bolj konkretnega pa ne dovolj poguma. Svarila pred roparji pa tudi pred »scippatori« (žeparji) je treba vzeti resno, odmaknjenih in zapuščenih stranskih ulic pa se je bolje izogibati.