“Dober dan. Zanima me, če so k vam sinoči pripeljali Roberta Garafajana?” ... “Sem njegov brat Paul. Sinoči ga ni bilo doma in v službi ga prav tako pogrešajo. Veste, mamo tako skrbi ...” ... “Da, počakal bom.” ... “Ste?!” ... “Ali ste prepričani?” ... “Kako je z njim?” ... “Ali ga lahko obiščem?” ... “Hvala, takoj bom prišel.” “Jezus, tudi njega so poskušali umoriti,” je pomislil in stekel k avtomobilu. Odpeljal se je v Washingtonsko splošno bolnišnico, v istem predelu mesta, kjer je sinoči pustil zgoreti svojega nočnega obiskovalca. “Mogoče je isti človek najprej napadel Roberta in potem prišel k meni. Takrat pa je z njim obračunal nekdo drug. Kdo?” Reševanje te uganke je Jacob moral preložiti na kasnejši čas, ker se je v tem trenutku približeval bolnišnici. Avto je pustil na parkirišču in se odpravil do recepcije. Od tam so ga poslali na oddelek intenzivne nege. Znašel se je pred stekleno steno, ki ga je ločila od Roberta. Aparati okoli njegove postelje ter cevke in žice, s katerimi je bil priključen nanje, niso napovedovali dobrega izida. Desno nogo je imel v mavcu, prav tako roko. Glava je bila povita tako, da ga je komaj spoznal. Ustavil je mimoidočo sestro in jo vprašal za Garafajanovo stanje. Prosila ga je, naj počaka na zdravnika, ki ga bo poslala. “Ima počeno lobanjsko dno, počeno ključnico, večkratni zlom desne roke, odprti zlom stegnenice in zlom medenice. Odrgnine kože in raztrganine so v primerjavi s tem nepomembne. Poleg tega je izgubil veliko krvi,” je mladi kirurg sočutno razložil Sassoonu. “Kaj se mu je zgodilo?” “Imel je prometno nesrečo. Zbil ga je avto.” “Kdo ga je zbil?” “Reševalec, ki je pripeljal vašega brata, je povedal, da je voznik pobegnil.” “Ali bi lahko govoril z njim?” “To, na žalost, ne bo mogoče.” “Saj bom čisto kratek. Poskusil ga bom čim manj utruditi.” “Ne gre za to.” “Za kaj gre?” “V komi je. Vse vitalne funkcije so sicer normalne, toda na zunanje dražljaje se ne odziva.”