Idrijec kar ni mogel verjeti, da v štirih šprintih ni zmogel zapeljati niti izza zavetrja. Tedaj se je zazdelo, da je dirka za Boleta že dobljena. »Ja, ko bi imel ob njem še kakšnega Jureta Zrimška za pomoč, potem bi v to verjel,« je bil skeptičen Boštjan Mervar, strateg Adrie Mobila. No, tedaj je Srečko Glivar, ki je na »malo svetovno prvenstvo« v Šenčur pripeljal deseterico ptujskih petelinov, spremenil taktiko. Takoj po 20. nagradnem krogu sta napadla Gregor Gazvoda in Mitja Mahorič, s seboj pa potegnila še Davida Tratnika. Da je Mahorič pobiral zmage na vmesnih šprintih, Tratniku pa je kot nagrada za sodelovanje pripadlo tolažilno tretje mesto, je bila dogovorjena dobitna kombinacija. Boletu bi ostalo drugo mesto, a je nato pri lovu za trojko v zavetrju Zrimška malce pretiraval čez ovinke ter dva kroga pred ciljem padel in odstopil. Kazalo je že na zlom ključnice. »Nisem preveč 'založil' ovinka za Zrimškom, le na cestni jašek sem zapeljal,« je z nekaj odrgninami na rami in komolcih pripomnil Grega Bole. Ko je Jure Zrimšek v cilju videl, da jo je kolega še dobro odnesel, se je z njim šalil: »Zakaj nisi peljal še en krog? Bi vsak po sto evrov dobili, tako pa bo komaj za pico.« Mahorič se je najprej vozil na začelju skupine. »Res sem bolj zadaj 'štempljal' karte kot sprevodnik,« se je ponorčeval iz samega sebe zmagovalec Mitja Mahorič. V kolesarskem žargonu je na »elastiki« štel tiste, ki odpadejo (izstopijo) iz skupine. »Ko sem videl, da taktika s Staretom in Kocjanom ne bo uspešna, sem moral vklopiti svoj dizelski motor. Tu v Šenčurju sem vedno spredaj, a prejšnja leta so res zmagovali drugi naši,« je še poudaril.