In še besedo, dve glede ponavljajoče se glasne kritike, ki odmeva v medijih, da na novi pediatrični kliniki ne bo ustrezno poskrbljeno za starše otrok, da bi lahko sobivali z malimi bolniki. Naj poudarim, da sem že pred štiridesetimi leti, ne le pri nas, temveč med prvimi v celinski Evropi, na oddelku za otroško kirurgijo »odprl vrata za sožitje« otroka z njegovo mamico. Vse ukrepe za boljše počutje bolnika (in za čim krajšo hospitalizacijo!) sem imenoval »humanizacija hospitalizacije«. Spodbujal sem starše, naj bodo pri otrokovi posteljici, zlasti pri dojenčku in predšolskem otroku, ko je hudo bolan in potrebuje mamo čez dan in noč. Prepričeval sem svoje mlajše kolege na pediatrični kliniki na Vrazovem trgu, da bi tudi oni omogočili »neomejene obiske« pri hospitaliziranih. Ponoči naj bodo starši zraven otroka, ko je to v njegovem interesu, ali če so zelo zaskrbljeni. Ta ukrep nikakor ne pomeni nepremišljenega, nepotrebnega načrtovanja dodatnih postelj za skoraj vse starše! V poročilih beremo, da jih bo na novi pediatrični kliniki 128, kar je medicinsko in tudi psihološko nesmisel. Pediater naj skupaj s sobno medicinsko sestro oceni, kdaj je dobro za otroka, da mati ali oče spita ob otroku; oziroma če starši to izrecno želijo. In takšne ukrepe »humanizacije hospitalizacije« naj tudi spodbujata. V bolniško sobo se lahko po potrebi pripelje zložljiva postelja, ki se prek dneva lahko priredi kot sedež z naslonjalom (zadovoljen sem, da so takšno rešitev sprejeli na kliniki pediatri, ki so ji prej nasprotovali). Za kroničnega bolnika, zlasti kirurškega, ko mu se zavest vrača po poškodbi možganov, je nujno, da je mati ob otroku čez dan in čez noč, naučila se bo tudi nege in fizioterapije za čas, ko bo odpuščen domov.