Pred štirimi leti je bila kar dvakrat zlata. Najprej na maturi, potem pa še na olimpijskih igrah v Atenah. Njen trener je bil že po nekaj uvodnih treningih prepričan, da bo njegova nova varovanka posegla po samem vrhu. Ni se zmotil. V Atenah so se vsi kamenčki, pomembni za uspeh, zložili v mozaik. Sreča, dobro počutje in koncentracija – s pritiski se nikoli ne obremenjuje preveč, so zmagovalna kombinacija, pravi. »Res pa je, da sem bila pred štirimi leti razmeroma neznana igralka in ni nihče resno računal name.« Evforijo po velikanskem uspehu je kmalu zamenjala praznina. »Pri devetnajstih letih so se mi uresničile sanje. Kaj pa sedaj?« se je spraševala. Toda hitro je našla nov izziv – študij.