Pred predvidenim potepom na ta eksotičen vrtiček pa moram vendarle še nekaj povedati o splošnih lastnostih fantazij pri obeh spolih. Belgijski psihoanalitik Paul Verhaeghe v svoji uspešnici Love in time of lonelines razlaga, da je fantazma bistveni del erotike. Brez nje bi človeška spolnost namreč ostala reducirana na instiktivno, živalsko raven, še več: ljubezenska razmerja vzklijejo prav na podlagi fantazem. O tem, da ljudje v erotičnih razmerjih drug na drugega pripenjamo svoje fantazme, pa govori tudi znana pariška zgodba o skrivnih ljubimcih, ki na plesu v maskah doživita težko pričakovano srečanje. Ves večer preplešeta in se ob polnoči izmuzneta na zmenek, ko pa odstranita vsak svojo masko, sta razočarana: on ni Pravi in tudi ona ni Prava. Skratka, ko se dva začarata, je to zgolj srečanje dveh fantazem, za kateri se sicer zdi, da izpolnjujeta druga drugo ... vendar pa je ujemanje žal le malokdaj popolno. Ob tem se seveda vprašamo, ali obstajajo tipične moške in tipične ženske fantazije, in kakšne so razlike med njimi. Verhaeghe pravi, da je to vprašanje trd oreh. Uporaba vprašalnikov v znanstvenih raziskavah namreč ne daje zanesljivih rezultatov, ker ljudje na področju spolnosti najteže povedo resnico. Na srečo pa je na voljo še en vir raziskovanja - komercialno izražanje domišljije. Najbolj nazoren primer tovrstnega prikazovanja je tipičen moški produkt, pornografija. Scenariji upodobitev moških fantazem so namreč vedno enaki: pomanjkljivo oblečena hotnica z bujnim oprsjem, ki je ponavadi tajnica ali medicinska sestra, po hitrem postopku zapelje svojega šefa oziroma zdravnika. Ni samo izzivalno zapeljiva, ampak je razpoložena za seks tukaj, zdaj in seveda čim večkrat - skratka, ona je popolna projekcija moških fantazij. Cilj vizualno in genitalno - falično usmerjenega moškega je orgazem, po njem pa se obleče in gre. Upodobljenih ženskih fantazem pa v tem žanru žal ne moremo iskati in to zaradi povsem banalnega razloga - pornografija, namenjena ženskam, namreč ne obstaja; postkapitalistična družba, ki nas sicer vsak dan obsipava z novimi porabniškimi triki, še celo v novem tisočletju nima oprijemljivih zamisli, kakšna naj bi bila pornografija za ženske. Verhaeghe pravi, da moramo različice podob ženskih fantazem poiskati drugje, to pa pomeni v istih kioskih - šund romani za ženske so namreč povsem zraven moške pornografije, to gradivo pa se navkljub ogorčenju feministk odlično prodaja. Te zgodbe ponujajo prav tako trdovratne stereotipe kot moška pornografija ... ženska v tridesetih se zaposli kot varuška pri vplivnem vdovcu srednjih let z dvema otrokoma. Najprej sta si zoprna, ona pa se vanj kmalu zaljubi. On je žal zagledan v drugo žensko, ki pa je z njim le zaradi koristoljubja. Po številnih nesporazumih končno odkrijeta, da sta ustvarjena drug za drugega. Ženska erotika v teh zgodbah nima vizualne oblike in jasnega cilja, skratka, nikoli ni genitalno naravnana: moški kot osrednji protagonist v ženski fantaziji ni zaželen zaradi privlačne zunanjosti, ampak zaradi svojega položaja. Seksa je v teh štorijah bolj malo, če pa je že, je zgolj začimba. Tako kot je hotnica iz pornografskih filmov popolna projekcija moških želja, je šarmantni imenitnež, ki ga predana ženska razsvetli z brezpogojno ljubeznijo, popolna projekcija ženskih fantazij. Ta različna tipa fantazem pa nista vzajemno zamenljiva in čeprav gre pri obeh za večno isti in predvidljiv scenarij, ona nikakor ne razume, kaj vidi on v pornografiji in on se čudi, ko ona prebira vedno iste zgodbe. Verhaeghe na podlagi izkušenj iz svoje prakse navaja, da predajanje takšnim fantazmam lahko v skrajnih primerih vodi v moški fetišizem in v žensko erotomanijo. Fetišizem pomeni, da je moški libido stimuliran z nekim predmetom, npr. s čevlji z visoko peto. Erotomanija se kaže kot brezpogojna, goreča zaljubljenost v nedosegljivega moškega: ona upa, da ji bo vračal ljubezen na isti način, njeno prepričanje pa je večkrat tako zelo neomajno, da mora on, njena žrtev, včasih celo poklicati policijo. Verhaeghe ugotavlja, da fetišizma in erotomanije skorajda ne moremo več obravnavati kot obliki perverzije - fetišizem je namreč zelo razširjen med moškimi, številne erotomanke pa pogosto zaidejo v velike skrajnosti, da bi ohranile razmerje. Te ugotovitve bi nas lahko kajpak zlahka zavedle v potrditev slaboumnega stereotipa, ki pravi, da si moški želijo samo seksa in da ženske koprnimo le po ljubezni. Na srečo pa stvari vendarle niso tako enoznačne. Verhaeghe namreč zanika obstoj povprečnega moškega in povprečne ženske z ugotovitvijo, da navkljub naravnanosti na falično predstavo vsak moški sanja o ljubečem in trajnem razmerju. In ženske lahko s svojimi drznimi fantazijskimi scenariji presežemo prav vse meje. Da ta trditev drži, pa se lahko prepričamo tudi pri branju Skrivnega vrtička. V fantazijskih poletih večinoma poročenih žensk namreč ni niti sledu monogamije - domiselne gospe v svojih vročih izpovedih izjavljajo, da so po določenem obdobju dolgočasnega, rutinskega seksa doživele spodbuden navdih, kot se je zgodilo denimo Suzanne, ki pravi: "Svojega moža sem srečala, ko mi je bilo devetnajst let, pri dvajsetih pa sva se poročila. Ko sva se ustalila v vzorcu dolgotrajnega spolnega odnosa, sem ugotovila, da lahko fantaziram, kar je seveda povečalo moj užitek - pa tudi njegovega. Te fantazije sem lahko pripovedovala možu, razumel me je in me vzpodbujal. Naj vam zaupam svojo najljubšo ... Sem na zabavi, polni privlačnih ljudi. Pogovarjam se z dvema moškima. Oblečena sem v obleko, ki je ravno prav dolga, da mi zakriva mednožje. Moška me objameta z rokami in se igrata z mojimi prsmi. Eden mi z roko seže med noge. Povedeta me h kavču in me položita nanj, mi dvigneta obleko in razširita noge. Drug za drugim vstopita vame, za njima se zvrstijo še vsi drugi moški v sobi ... zadnji pa je moj mož. Na tej točki, kjer se fantazija vrne v realnost, skupaj doživiva čudovit vrhunec." Žal pa nimajo vse tako razumevajočih soprogov in ljubimcev - Fridayeva se je med sestavljanjem svoje knjige srečala s psihologom dr. Robertom Charthamom, ki ji je pokazal obupano pismo Bellinde, ki pravi, da ji misli med seksom uhajajo k banalnim gospodinjskim opravilom. Razvname jo lahko le misel na seksi stegna teniškega zvezdnika Johna Harrisona, to pa ji seveda povzroča hude občutke krivde. Dr. Chartham ji je odgovoril, naj med ljubljenjem ne misli na to, kaj bo dala v lonec. V mislih naj se raje osredotoči na tenisačeva stegna in se prepusti ljubkovanju njegovih rok in njegovih ustnic. Za nameček pa ji je navrgel še povsem konkreten namig: " Predstavljajte si, da ima Harrison tiča v vas". Potešena Bellinda se je terapevtu kmalu zahvalila: "Povsem prepričana sem, da ste se zavedali čarobnega učinka, ki so ga naredile name besede 'da ima Harrison tiča v vas. Tisti dan sem si kupila črno perilo in zlezla v posteljo. Mož je takoj prodrl vame in po nekaj sekundah mu je prišlo, meni pa tudi takoj za njim. Divje sva seksala kar vso noč".