Tisti, ki so kaj takega že preizkusili, bodo razumeli, kako jezen je bil plemič ob teh besedah. Ker pa mu ni manjkalo srčnosti, mu je bilo ljubše, da ga je zavrnila, kakor da ji sploh ne bi izpovedal svoje želje, ki jo je zvesto gojil že tri leta, saj ni zamudil ne ure ne dneva, da je ne bi oblegal s pismi in na sto drugih načinov. Ampak v vseh treh letih ni dobil nobenega drugega odgovora; ves čas je bežala pred njim, kot beži volk, da ga hrt ne bi ujel; ni bežala zato, ker bi ga sovražila, ampak iz strahu za svojo čast in ugled, ker pa je on to prav dobro vedel, je še bolj vneto kot prej poskušal doseči svoj cilj. Potem ko ga je že večkrat zavrnila in ko je po vseh mukah, trpljenju in obupu spoznala veličino in vztrajnost njegove ljubezni, se ga je ta gospa usmilila in privolila v to, kar si je tako želel in na kar je tako dolgo čakal. Ko sta se sporazumela, kako naj bi se to zgodilo, si je drznil francoski plemič kljub tveganju priti k njej domov, čeprav je bilo njegovo življenje pri tem v veliki nevarnosti, saj so tam bivali vsi njeni sorodniki. Ampak ker ni bil nič manj domiseln kakor lep, je vse tako spretno izpeljal, da je vstopil v njeno sobo točno ob domenjeni uri in jo našel samo v krasni postelji. Ko se je hitro slačil, da bi čim prej legel k njej, je zaslišal pred vrati šepetanje mnogih glasov in žvenketanje mečev, ki so zadevali ob zidove. Gospa vdova mu je, napol mrtva od strahu, rekla: »Zdaj sta vaše življenje in moja čast v najhujši nevarnosti, zakaj dobro slišim glasove svakov, ki vas iščejo, da bi vas ubili. Zato vas prosim, skrijte se pod posteljo in ker vas ne bodo našli, se bom lahko razjezila nanje, da me brez vzroka vznemirjajo.« Plemič, ki se še nikoli ni ničesar prestrašil, ji je rekel: »Kdo pa so ti vaši svaki, da bi se jih pošten človek moral bati? Če bi se zbral ves njihov rod, sem prepričan, da ne bi čakali na četrti udarec mojega meča. Zato kar mirno počivajte v postelji in pustite, da bom sam branil ta vrata.« Takoj si je ovil plašč okrog levice in z golim mečem v roki odprl vrata, da bi videl, kaj pomeni to rožljanje. Ko je odprl vrata, je zagledal hišni, ki sta, s po dvema mečema v vsaki roki, povzročali ta hrup, rekli sta mu: »Oprostite nama, gospod, to sva počeli po ukazu najine gospodarice, poslej pa vas ne bova več vznemirjali.« Ko je plemič videl, da sta to počeli ženski, ju je poslal k vsem hudičem in jima zaprl vrata pred nosom. In pri priči je zlezel v posteljo k svoji gospe, saj mu strah ni prav nič zmanjšal ljubezni. Pozabil pa jo je vprašati, kaj ji je bilo treba vsega tega hrupa, saj je mislil samo na to, da bo končno lahko ustregel svojim željam. Ko pa je videl, da se bo kmalu zdanilo, jo je prosil, naj mu pove, zakaj je bila z njim tako neprijazna, da ga je pustila tako dolgo čakati, nazadnje pa mu je še takole zagodla. Smeje se mu je odgovorila: »Sklenila sem, da ne bom nikoli več ljubila, in odkar sem vdova, sem se tega sklepa zvesto držala. Zaradi vaših odlik pa sem vse od dne, ko ste na tisti gostiji prvič spregovorili z menoj, spremenila svoj sklep in vas vzljubila tako kot vi mene. Res je, da mi je čut za čast, ki me je zmeraj vodil, branil, da bi me ljubezen zapeljala v dejanja, ki bi lahko škodovala mojemu dobremu glasu. Ampak tako kakor smrtno ranjena košuta upa, da se bo z begom rešila bolečine, ki jo nosi v sebi, sem tudi jaz begala iz cerkve v cerkev, ker sem poskušala ubežati tistemu, ki sem ga nosila v srcu, to pa je dokaz popolne predanosti do človeka, ki zna uskladiti čast z ljubeznijo. Ker pa sem se hotela še bolj prepričati, da sem srce in ljubezen poklonila popolnemu poštenjaku, sem vas hotela s pomočjo hišen še zadnjič preizkusiti, in zagotavljam vam, da bi tedaj, če bi se iz strahu za življenje ali iz kakršnihkoli drugih razlogov izkazali za strahopetca ali se celo skrili pod mojo posteljo, takoj vstala in odšla v drugo sobo in nikoli več vas ne bi pogledala. Ker pa sem videla v vas še več lepote, prijaznosti, kreposti in poguma, kakor vam jih pripisujejo in ker se strah sploh ni dotaknil vašega srca in niti najmanj ohladil vaše ljubezni do mene, sem sklenila, da vas bom ljubila do konca svojih dni, saj sem se prepričala, da življenja in časti ne bi mogla zaupati boljšim rokam, kot so roke tistega, ki mu v kreposti ni enakega.« In kakor da bi bilo tudi hotenje moških nespremenljivo, sta si prisegla in obljubila to, na kar nista mogla vplivati: večno ljubezen, ki pa se v moškem srcu sploh ne more ne roditi ne trajati. In samo tiste gospe, ki so to že same izkusile, vedo, koliko časa take obljube lahko trajajo.