»Umila me je, zamenjala rjuhe in mi rekla, naj ležem in počivam. Takoj, ko je šla iz sobe, sem spet zlezla iz postelje in stopila h garderobni omari. Želela sem se vrniti k tistim otrokom: odkar sem jih zapustila, nisem mogla misliti na nič drugega. Predstavljajte si, kako sem bila razočarana, ko se je izkazalo, da gre za povsem navadno garderobno omaro, polno oblek in škatel! Tako živo sem se spominjala vonja po travniku, na katerem sem se igrala, ko pa sem odprla omaro, me je preplavil tisti malce zatohli vonj po oblekah!