ko, med drugo vajo se pritaji k tlom; ne more zatajiti, da je mojster borilnih veščin. Po dvajsetih minutah zajtrk: dva decilitra grenivkinega soka. Načrt: pohod na 1475 metrov visoko Kobiljo glavo. Pohodni čevlji, palice, voda … odhod z avtomobili. Pelje me prijazen par iz Ribnice. Prišla sta zaradi alergije. Med vožnjo čutim utrujenost po telovadbi in – lakoto. V avtomobilu dvakrat kihnem. Pripravim si robce. Nekaj jih ostane spodaj, na bližnjem vzletišču za padalce. Nekateri prehodimo najbolj strm del poti in obstanemo ob piramidi, večina jih odide na vrh. Zleknem se v travo in občutim lakoto. Ampak nobenega srbenja, nič solz, nič praskanja po nebu. Robcev ne rabim, cvetni prah me je pustil pri miru. Ko vstanem, se mi za delček sekunde stemni pred očmi. Zapnem srajco. Grem dol, do avtomobilov. Tam se na dvorišču sicer ograjenega vikenda zložim na drva in počivam na soncu. Sonce mi opeče nos, cvetni prah pa nič. Noge me bolijo, lačen sem tudi. Kosilo: nizki in globoki krožniki. Po pomoti? Ne. Zaradi boljšega občutka. Kosilo: dva decilitra zelenjavnega soka, korenje in še kaj, nato pa globok krožnik tople prozorne zeleno obarvane juhe. Radost: v juhi je plaval list peteršilja. Jasno, da sem ga pojedel. Po popoldanskem počitku ugotovim, da nisem lačen samo jaz: »Kriza, včeraj je zgledalo kot žurka, danes pa je …« je