V resnici pa je tako se dozdeva vsaj meni bolj zaznamovana z domačijskim impulzom pomiritve vseh protislovij, o kakršnih je Prešeren le utopično hrepenel, ko si je ponovno želel zlekniti se v senci zvonika sv. Marka v rodni vasi, medtem ko njegov opus kot celota razkriva točno ta konflikt, ki je na delu tudi danes: namreč spor med ustvarjalnim posameznikom in njegovo svobodo na eni in zakoreninjenimi predsodki okolja na drugi strani. Hočem reči: ni dovolj, da se v okviru sodobne slovenske kulturne žurnalistike, publicistike in analitičnega tehtanja le preprosto vzame na znanje pač golo dejstvo, da se tam zunaj nekdo zanima za pogosto še sveže izvode slovenskih pesniških in vsakršnih literarnih knjig oziroma za izkustvene svetove, ki jih te knjige opisujejo. Prav nič ne verjamem, da sami sebi delamo kakšno veliko uslugo, če bolj ali manj insularno naravo slovenske literature, ki je glede na druge umetniške forme in žanre še bolj okrepljena zaradi svoje popolne odvisnosti od jezika, samogibno branimo kot enkraten, izvrsten, neponovljiv fenomen sui generis. To konec koncev velja načeloma za sleherno specifično literarno tradicijo, ki se izraža v sebi lastnem jeziku. Vendar pa jo je kot tako, namreč kot resnično enkratno in posebno, kakor je pač enkratno in posebno tudi tkivo eksistencialnih izkustev, o katerem slovenska literatura piše, mogoče smiselno zapopasti šele takrat, ko jo opazujemo znotraj nekega širšega okvira. Ni važno, ali imamo tukaj v mislih regionalne primerjalne okvirje vzhodno-evropske ali srednje-evropske tradicije, ali pa nas nemara utegne zanimati vloga, domet in prepričevalna zmogljivost slovenskih literarnih imaginacij v nedrjih širše evropske ali celo globalne književne produkcije.