Po tem najstarejšem nepretrgoma naseljenem mestu na celini, katerega središče se v dolgih stoletjih ni kaj bistveno spremenilo, sem se z radovednostjo pasla že v Ferlanovi knjigi. Tudi on povzema mitološko pripoved, po kateri sta ustanovila mesto prednika Inkov Manco Capac in Mama Oello, nebeška dvojica, otroka Sonca, brat in sestra in hkrati mož in žena (kar naj tedaj ne bi bilo nič čudnega, celo zaželeno je bilo, da se potomci Inkov modre krvi ne mešajo z navadnimi kečujskimi Indijanci). Sonce, veliko nebesno telo in roditelj človeštva, je poslalo ta svoja otroka, naj osnujeta mesto, v katerem bodo živeli njuni potomci, najprimernejši pa bo kraj, kjer se jima bo zlato žezlo pogreznilo do konca v zemljo. Prišla sta po visokih planotah do soseščine jezera Titicaca, žezlo pa se jima je v dolini Cuzco pogreznilo tako globoko v zemljo, da je izginilo za vedno. Tu sta si torej v 12. stoletju ustvarila dom. Manco Capac je učil moške, kako obdelovati zemljo, Mama Oello pa ženske tkati in presti. Ljudje so poslušali nebeška poslanca in rodilo se je mesto Cuzco....