Odprava, katere prvi del je proti Nepalu poletel 18. februarja, se je v Jugoslavijo vrnila 8 junija. Domovina jo je sprejela z navdušenjem in hvaležnostjo ter ji podelila vrsto priznanj. Predvsem zveznih. Odprava je bila kot celota odlikovana z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Sportske novosti, ki so vsako leto izbrale najboljšo športno ekipo Jugoslavije, so pokal za najboljšo športno ekipo tisto leto podelile odpravi. »Bilo je prvič in zadnjič, da je kako alpinistično moštvo dobilo priznanje za najboljšo ekipo leta,« se spominja Škarja. Odprava je prejela tudi Bloudkovo nagrado, vsak član odprave pa je od Športne zveze Jugoslavije prejel zlato značko. Državnih odlikovanj posameznim članom odprave niso pripenjali na prsi. Pač pa bi vsi člani odprave po pravilniku Športne zveze Jugoslavije morali prejeti naziv »zaslužni športnik Jugoslavije«. Pa ga niso, za kar so si bili krivi sami. »Tu se je,« kot se spominja Škarja, »zalomilo v sami ekipi. Nastopila je kranjska nevoščljivost. Začelo se je pa takole: češ, pa ja ne bodo zdaj vsi dobili tega naziva? Če ne vsi, kdo potlej? Ja, tisti, ki so bili na vrhu. Kaj pa Manfreda in Grošelj, ki sta tako rekoč odprla vrata proti vrhu? No, ta dva bi tudi lahko. Ja, kaj pa oni trije, ki bi lahko krenili proti vrhu, pa so morali iti v reševalno akcijo? Ja, ti tudi. In tako naprej. Skratka, začela se je iskati črta ločnica med onimi, ki naj bi bili še upravičeni do tega naziva, in onimi, ki naj ne bi bili več. Na koncu iz vsega ni bilo nič in priznanja ni dobil nihče.«