Živel sem življenje v leru, v nekakšnem prostem teku, ko je bila zame doživetje že vožnja z obetavnim bobnarjem Dragom Sodjo Čupijem gor po brezpotjih kobanskih ovinkov. Ali pa z zmagovalcem Vesele jeseni Alfijem Nipičem, najprej do motela v Bresternici in do prve buteljke, ki nama jo je odprl upravnik Janez Rola. Z nje nama je mežikala etiketa z napisom Zlata jesen, in lično steklenico prej kot ni smela zamenjala druga, za njo zatem tista pri Pecu in ona pri Trabeju in še katera kdo ve kje vse, tja do ruškega mosta, ko je fičko zgrešil pot in sva z njim obvisela nad Dravo in se smejala sreči, ki naju je zazibala sekundo pred zelo verjetno temo. - Tudi se spominjam pohodov z mladim upom takratne mariborske novinarske scene Jožetom Jagodnikom, Primorcem po očetu, ko se je zagledal v Alenko, hčerko uglednega direktorja Mariborske livarne in sva zalivala njegovo veselje, premikala svet in se cijazila zlasti k starožitnim kmetom Slovenskih goric, od koder je prihajala druga veja njegovega rodu, in kjer so naju vodili od kleti do kleti, nasmejanih obrazov, razpetih grl in širokih rok. Ob povratkih sva naletela na študenta novinarstva Vlada Krejača ali pa na Zmaga Ajhmajerja in celo na Bojana Budjo, ki je študiral v Mariboru in se najraje vrtel okrog Albince, Romane in Zamorca; ali pač na koga od teh s praga novinarskih sanjarij in smo potem na glas prepevali Adriano Jožeta Koblerja, ki je udarjala med nas s kakšnega okna, potem pa družno nadaljevali tja proti Pekram in mimo ene izmed številnih Krejačevih ljubic ali že kam in luščili iz sebe velika znamenja novih časov, ki da jih tako in tako razumemo edinole mi.