Mag je ob intervjuju s Cukjatijem objavil še okvirček z njegovimi osnovnimi biografskimi podatki. Da vprašani ni zamolčal dejstva, kako mu je usoda odvzela očeta že pri enem letu in pol starosti, je nemara simpatično, saj bi ga nasprotniki zlahka zlorabili, denimo s sarkastičnim komentarjem, češ, kaj pa njemu manjka, ki se je očitno razvil v polno osebnost, čeprav mu ni bila usojena idealna, dvostarševska družina. Manj simpatično pa je, da je Cukjati, kot trdijo obveščeni, pri tem zamolčal neko drugo dejstvo, namreč da je delček življenja preživel kot duhovnik. To bi bila lahko neintrigantna osebna okoliščina, če ne bi Cukjati z zamolčanjem sam opozoril na njeno pomembnost. Klasična, dvostarševska družina je namreč temelj domoljubnih in bogoljubnih ideologij; kot temeljno družbeno celico jo je v svojo ideološko ropotarnico položila celo stara partija, ko je v puritanstvu tekmovala s Cerkvijo. In če se zruši takšna družina, kaj potem še ostane Cerkvi kot njeni najzvestejši in morda poslednji varuhinji, komu in kaj bo potem zapovedovala, prepovedovala, dovoljevala, svetovala in pridigala? Reševanje problema nemožnosti spolnega razmerja (kot bi rekli lacanovci) pa gotovo pomeni največji del zaposlitve za poklicne, se pravi samske služabnike božje.