Župnik Pogačnik je bil prav poseben mož, kot človek večji od vsakdanjega pomena besede župnik. Bil je duhovnik, ki je v civilni obleki švigal s kolesom po Ljubljani in se nadvse rad udeleževal družabnih dogodkov. Užival je v debatah, se vedno elegantno postavil v bran svoji veri, a vsakomur puščal osebno svobodo do izražanja lastnih prepričanj. Tako se je seveda lahko približal različnim sogovornikom, tudi ateistom in predvsem umetnikom. Vero je ponujal kot nekaj privlačnega in bil v tem moderen. Trnovsko cerkev je spremenil v božji hram, ki pa so ga soustvarjali umetniki in njihova dela. Janez Bernik je narisal Kristusov križev pot in štiri slike iz življenja Janeza Krstnika. Umetnino telesa Kristusa, ki visi na križu, a daje vtis, kot da lebdi v zraku, je izdelal Drago Tršar. Andrej Jemec je naredil portret sv. Krištofa in marmornato preprogo. Ker se je sprva odločil biti gradbenik in se je šele pozneje posvetil teologiji, je ugotovil, da cerkveni zidovi pokajo, da leseni piloti gnijejo, zato je dal pod cerkvijo takoj zgraditi armirani betonski obroč. Vse to me je pri župniku Pogačniku navdušilo. Ker je bilo moje civilno služenje vojaškega roka pri njem zelo nenaporno, sva se dogovorila, da začnem oživljati Finžgarjevo galerijo, ki poleg Trnovske cerkve stoji na Kolizejski ulici. Najinih nekaj skupnih uric na dan je minevalo v izjemno prijetnih klepetih med urejanjem galerije. Ko se je moj rok služenja civilne vojske iztekel, mi je v šali dejal, da ima pri meni zaradi lahkotnega urnika še nekaj uric v dobrem. In sva se dogovorila, da kot kustos nadaljujem vodenje galerije, kar z velikim veseljem počnem še danes.