Če se sleherna od novih umetnostnih formcij utemeljuje kot antipod prej veljavnega, potem je Tomi Janežič eterična in z zahodnjaku sumljivo vzhodnjaško karmo prepojena replika na medijsko prenasičeno bivanjskost, katere zidovi pokajo pod mazohističnimi obremenitvami. Zdi se, da na tem temelji celotna filozofija njegove gledališke karizme. Kar želenemu doseganju teatrskga optimuma resda ni darilo, je pa objektiven odraz resnice, da »dobri« ne preživijo ne bolj ne manj boleče od »najboljših«, ki se v nedogled šibijo pod težo lovorik. Resda so trenutki, ko se postavitev približa zdrku v razmajano psihologiziranje, vendar kljub temu hipnotično sugerira pomirjeno zadovoljstvo; tudi tedaj, ko so formalne napake prezentne. Tudi tedaj, ko se zdi, da je režiserjevemu intimističnemu poglabljanju v temeljna določila živega bolje pisan na kožo manjši prostor, ki ga lahko s težo odigranih emocij napolni vsega.