Ime civilizacija izhaja iz latinske besede civitas (mesto) in pomeni skupino ljudi, ki živijo skupaj. Zgodovinarji se strinjajo, da se je prva civilizacija v zgodovini človeštva pojavila v 4. tisočletju pr. Kr. v Sumeru, v Mezopotamiji (na jugu današnjega Iraka). Civilizacijo večina znanstvenikov označuje kot kulturo, ki ima: • mesta z obzidjem, • specializirane delavce, • razvite ustanove, značilne za državo (duhovništvo, sodstvo, vojsko, uradništvo), • pisavo, ki omogoča nastanke zapisov o pridelkih, • napredno tehnologijo. Za razvoj civilizacije je bilo pomembno, da ima mesto voditelje, ki so načrtovali, nadzirali delo in pobirali davke. Prva mesta v Mezopotamiji so bila zibelke civilizacije. Od vasi so se ločila po večjem številu prebivalcev, predvsem pa po tem, da so bila središča trgovine za širše območje. V mestih so zrasli templji, ki so bili središča državnih, gospodarskih in verskih zadev. Mestni uradniki so zapisovali zakone, davčne obveznosti in količino zalog hrane. Svečeniki so zapisovali koledar in pomembne obrede, trgovci plačila in dolgove svojih strank. Okoliški kmetje ter trgovci so na mestne tržnice prinašali blago in ga zamenjali za obrtne izdelke v mestu živečih rokodelcev. Tehnološki razvoj je pomagal reševati težave, ki so nastajale zaradi naglega naraščanja števila prebivalstva. Na primer, z uporabo pluga, ki je zemljo tudi obračal, in z iznajdbo namakanja, so lahko pridelali več hrane. Poleg Mezopotamije so se ob rekah razvila še druga središča prvih civilizacij: • egiptovska civilizacija ob reki Nil, • judovska v Palestini, • feničanska v Feniciji, • indska ob reki Ind v Indiji in • kitajska civilizacija ob Rumeni in Modri reki.