Tik pred novim letom je padla odločitev za stečaj Industrije usnja Vrhnika. Namesto božičnih in novoletnih čestitk so delavci v poštne nabiralnike dobili pisma uprave, ki jim je sporočala, da se jim s petnajstdnevnim odpovednim rokom prekinja delovno razmerje. Po več kot poldrugem desetletju agonije so se zdravljenja največje evropske usnjarne lotevale različne uprave, vendar očitno vse brez dovolj znanja in volje, da bi nekdanji usnjarski velikan splaval in rezal ustrezen kos kruha zaposlenim. Uprave so premoženje tovarne, ki so ga ustvarjale generacije zaposlenih tudi s samoodpovedovanjem pri plačah, prodajale; porabile so več kot 20 milijonov državne pomoči za sanacijo; zmanjševale so število zaposlenih, da bi zmanjšale stroške, a o tem, kako morebiti ohraniti delovna mesta, novodobni menedžerji tako in tako ne razmišljajo. Za slabo delo so si uprave izplačevale relativno visoke plače in nagrade, nadzorni organi, paradržavni sklad – Slovenska odškodninska družba, največja lastnica IUV, pa so le spremljali dogajanje. Stečaj je bil neizogiben. Danes stroji stojijo, bazeni za kože so prazni, le dober ducat zaposlenih v šivalnici, nekaj ljudi v administraciji in vzdrževanju še dela. Neočiščen sneg na dvorišču tovarne v sredini meseca, po katerem so brodili zdaj že nekdanji delavci IUV, ko so prihajali na pogovor s tistimi, ki jim urejajo prehod na Zavod za zaposlovanje, je kazal, da je od nekdaj vzorno urejenega podjetja, gospodarsko in socialno dominantnega na Vrhniki in širše, ki je v povojni zgodovini Vrhnike zgradilo stanovanja za zaposlene in prispevalo velik delež lastnih sredstev za kulturne, zdravstvene in komunalne namene v občini, ostalo bore malo. »Rešitelji«, ki so prihajali v IUV, niso bili sposobni dojeti bistva tovarne in ujeti v jadra sanacije duha kolektiva, ki se je dolgo kazal v pripravljenosti ljudi, da tudi s svojim odrekanjem pri plačah ohranijo delovna mesta. Novi, sodobni »rešitelji«, lastniki premoženja s svojimi holdingi in paradržavni skladi namreč ne vidijo v tovarnah ljudi, saj so zanje ti le številke, podjetje pa le naprava za kovanje dobička redkim posameznikom, ki so se v tranziciji znašli. Zdaj v krizi, ki smo ji priča, pa najprej in spet vsa bremena svojih slabih odločitev prenašajo le na delavce. Zdi se, kar bo čas bržkone kmalu pokazal, da so bili za marsikaterim dogajanjem v IUV v ozadju kremplji nekaterih združb, da bi se čim ceneje dokopale do dobro opremljenih zemljišč, na katerih bi lahko zrasla nova stanovanjska soseska in morda še kaj. Menda so sodobni nepremičninski mrhovinarji že preštevali evre, ki jih bodo zaslužili z odkupom zemljišč in gradnjo novih sosesk. Namero jim je za zdaj preprečila gospodarska kriza, ki pustoši po sveti in v Sloveniji, vendar je pokopala tudi IUV, njenih 384 zaposlenih pa spravila na seznam nezaposlenih na Zavodu za zaposlovanje. V tovarni so se uprave v minulih petih leti menjale kot po tekočem traku in nobeni ni uspelo rešiti potapljajoče se ladje. Kapitani so jo zapuščali med prvimi. Ivan Pušelja, izmenovodja, je za Nedeljca dejal, »da vse težave izvirajo iz vodstva. Njih so zanimale samo plače. Imeli so lepe plače in jim ni bilo kaj veliko mar za posle in trge. Obrat v Šmartnem so prodali, nihče ni nadzoroval, kam je šel denar. Vse to se je dogajalo od takrat, ko je Bajuk postal finančni minister. Ta uprava je delala povsem narobe. Bolj ko smo opozarjali, bolj so nam grozili z odpovedmi. Ljudi so pošiljali na čakanje. In to strokovnjake, ne navadne delavce. Usnjarje, ki so obvladali posel. Nihče si ni upal nič reči, vendar še vedno nismo bili tiho, kajti človeku ni vseeno, če firma po 25 letih tvojega dela propade. Potem so nam dali v podpis papir, da ne smemo nič čez upravo govoriti in spet smo imeli zavezana usta.« Tudi Slavko Zalar, predsednik sindikata v Industriji usnja Vrhnika, ki je 28 let zaposlen v tovarni, je kritičen do lastnikov in uprav, saj so bili v njih ljudje, ki niso čutili s tovarno, niso znali izkoristiti potencialov ljudi, ampak so s svojimi ravnanji pripeljali do tega, da je Industrija usnja Vrhnika postala »živi mrlič«, kot jo je ponesrečeno poimenoval sedanji gospodarski minister Lahovnik in povzročil zgražanje med zaposlenimi. Životarjenje Industrije usnja Vrhnika, največje evropske usnjarne, je dolgo že poldrugo desetletje. Vseskozi je nad njo visel meč stečaja, odlašalo se je s tem rezom, da bi zdaj, ko gospodarska kriza kaže zobe, to dočakali? Dolgo se je kuhalo, a to hudo prismojeno jed zdaj plačujejo le delavci, ki so se znašli na zavodu za zaposlovanje? Preživljali smo težke čase, vendar vseskozi upali, da bo lastnike srečala pamet, da bodo odgovorno pristopili k sanaciji tovarne z dolgo tradicijo in velikimi, prepričan sem, možnostmi za obstanek te proizvodnje. Največji lastnik podjetja je Slovenska odškodninska družba, paradržavni sklad, ki se je pokazal kot družbeno zelo neodgovoren lastnik, njegovo vodstvo pa je krivo za vse, kar se je zgodilo s podjetjem in zaposlenimi. K nam so pošiljali uprave, ki niso bile kos razmeram. Čeprav smo upravo SOD opozarjali na napake, napovedovali stavke, demonstrirali ter zahtevali od nadzornih organov, naj ukrepajo, se niso zganili. V zadnjih letih se je v IUV nakopičila množica čudnih odločitev, ki so prispevale k stečaju, čeprav je država prej z nekaterimi finančnimi injekcijami poskušala pomagati, da bi izplavali. S temi sredstvi smo v prejšnjih letih uspeli z naložbami v posodobitev okolju prijazne proizvodnje usnja brez škodljivih primesi. Mirne duše lahko trdimo, da je IUV, ki je bila nekoč velik onesnaževalec okolja, zdaj najmanjši onesnaževalec. Z novimi tehnološkimi postopki v proizvodnji usnja praktično ni bila več onesnaževalec. Ko smo leta 2005 uvedli ekološki program, ki za seboj ne pušča praktično nobenih odpadkov, smo pričakovali, da se bodo vremena vrhniškim usnjarjem zjasnila, vendar je družba tonila globlje in globlje, lastnik pa si zaradi tega ni belil las. Čeprav je država v zadnjih osmih letih vložila v IUV 20 milijonov evrov? Tudi zaradi te pomoči bi človek pričakoval, da bo država postavila v družbo takšno upravo, ki bo kos izzivom na finančnem, tržnem in tehnološkem področju in zagotavljala stabilno poslovanje. Če je bilo pred dvajsetimi ali pa petnajstimi leti razumljivo, da bo treba skrčiti število zaposlenih, kar so počeli vse od leta 1991, zelo intenzivno po letu 2000, in prestrukturirati družbo v gibčno podjetje z okrog 640 zaposlenih v obeh družbah v minulem letu, pa je nerazumljivo, da kljub državni finančni pomoči in prodaji velikega premoženja, ki je bilo v lasti IUV, uprave niso zmogle preprečiti drsenja tovarne v prepad. Zelo hitro so prodali obrat v Šoštanju, leta 2003 obrat v Šmartnem pri Litiji, pa tudi vsa stanovanja, ogromno počitniških zmogljivosti in Ulovko in ves ta denar z državno pomočjo je nekje poniknil, saj uprave niso bile sposobne stabilizirati poslovanja in zagotoviti normalne proizvodnje in prodaje, čeprav je povpraševanja po naših izdelkih dovolj. Zdaj, ko je kriza povsod, so se odločili za stečaj, kar je morda res edina rešitev za ljudi, ki so ostali brez plač zadnje tri mesece. Tako si bomo zagotovili vsaj minimalna sredstva za preživetje iz jamstvenega sklada in nekaj časa dobivali tudi nadomestila na Zavodu za zaposlovanje. Morda je stečaj tudi rešitev za usnjarsko proizvodnjo na Vrhniki, da se po njem in po številnih neuspešnih prisilnih poravnavah, v podjetniškem pomenu, očisti, in morda, če bo razumevanje za to, začnemo s proizvodnjo usnja in usnjarskimi izdelki na novo, brez bremen iz preteklosti in na zdravih osnovah. Če je bila tovarna že ves čas pred stečajem in če uprave niso uspevale s svojimi sanacijskimi podvigi, se lahko sprašujemo le, zakaj stečaja niso razglasili že prej, ampak so nas pahnili vanj zdaj, ko je kriza, ko je težko brez pomoči začeti kaj novega in ko tudi ni delovnih mest za nekvalificirane delavce, še posebno pa za delavce, ki so doma v usnjarski stroki. Včasih je slišati, da ste bili tudi v sindikatih proti ostrim rezom in zato ni stečaja nastal prej? Ja, kaj pa naj bi počeli? Naj ploskam tistim, ki mečejo ljudi na cesto? Delavci smo se marsičemu odpovedovali leta in leta. Pred leti smo v času prisilne poravnave dvakrat privolili po šest mesecev za desetodstotno znižanje plač. V tistem času pa si je predsednica uprave izplačala visoko nagrado pred odhodom iz družbe in pustila podjetje pred stečajem. Še preveč smo popuščali in »razumeli« uprave, vendar smo tudi sproti opozarjali na napake, ki so jih počeli. Nihče nam ni prisluhnil. Zamenjevali so uprave, vendar vedno s takimi, ki niso zmogli razumeti specifičnosti proizvodnje v IUV, ki niso ustrezno uporabili ljudi z znanjem in izkušnjami v tovarni za sanacijo. Zato se človek upravičeno sprašuje, ali niso IUV odpisali že zdavnaj in ji namenili stečaj, ohranjali pa so jo pri životarjenju zaradi strahu pred socialnim puntom in v strahu za volilne glasove. Tista zlajnana pesem nekaterih »vrhunskih« ekonomistov, da je usnjarsko predelovalna industrija – tako kot tekstilna – preteklost v razviti Evropi, da se je treba obrniti za nečim novim, donosnejšim in z višjo dodano vrednostjo, pač ne drži v celoti, saj so izkušnje prav iz Evrope, da ja lahko takšna industrija uspešna tudi na evropskih tleh. Seveda pa sodobni menedžerji tega še niso vzeli. Danes prihajajo v podjetja takšne vrste menedžerji, nekateri jim pravijo krizni, ki so brez vsakega socialnega čuta, ki se ne znajo vživeti v kolektiv in vidijo le številke, ljudi pa niti opazijo ne. Tako pa res ne moreš uspešno sanirati podjetij, kajti če ves proces poteka le na strahu delavcev zaradi morebitne izgube službe, ne pa na njegovi ustvarjalnosti, sanacija ne bo uspešna. Le nečloveška je lahko do take mere, da vse skušaj pokopljejo. Že nekaj časa krožijo govorice, da bo s stečajem za vedno konec usnjarstva na Vrhniki, na tej lokaciji pa naj bi zrasli novi stanovanjsko-poslovni kompleksi? Verjetno se kdo šali, kajti če kdo razmišlja, da bi na tej lokaciji gradil stanovanja, ne more biti prav priseben, saj bi bila to draga stanovanja z velikimi bazeni iz armiranega betona in deloma tudi kontaminiranim zemljiščem iz preteklosti. Slišal sem celo idejo o ureditvi toplic!? Sicer pa imam občutek, da v tej državi in tudi v tej občini ne vemo, kaj bi radi. Nekateri bi radi porušili vse tovarne in gradili le stanovanja in trgovine, morda še kaj za turizem. Pa bomo s tem res preživeli kot narod z dolgo in bogato industrijsko tradicijo, s sposobnimi in delovnimi ljudmi? Na Vrhniki se ne gradi nič drugega kot stanovanja, vse tri večje tovarne so v težavah in namesto, da bi razmišljali, kako ohraniti zdrava jedra v teh podjetjih in ohraniti delovna mesta, nekateri že na pogoriščih tovarn rišejo trgovske lokale, stanovanja in toplice. Od kje pa bodo ljudje dobivali denar za trgovino, za toplice in s čim bodo kupovali stanovanja, če ne bo dela? Težko bo na »pogorišču« IUV ponovno vzpostaviti usnjarsko proizvodnjo, pa čeprav sodobno in s prodajno zanimivim programom. Zdi se, da je premalo podpore za takšen projekt. Zdaj je mnogo odvisno od občine, kako bo ravnala. Pa tudi od pristojnih ministrstev in njihove presoje o upravičenosti projekta, ki je pripravljen za nadaljevanje usnjarske proizvodnje na Vrhniki. Tovarna je ekološko sanirana in niti malo več ne obremenjuje okolja, na Vrhniki je s tega področja veliko znanja. Če bi prevladala pamet, če bi bili pristojni na ministrstvih okretni in se ne bi izgovarjali le na zakonske ovire, ki onemogočajo ponovni zagon proizvodnje, bi lahko v okviru podjetja, ki ni v stečaju, zelo hitro pognali stroje. Delo bi lahko dobilo 200 do 250 ljudi, kar je veliko glede na razmere na trgu dela. Kože čakajo v Luki Koper, nabaviti je treba še drugi reprodukcijski material, postaviti vodstvo tovarne, ki se spozna na posel in delo v usnjarni, ter začeti delati, saj je kupcev za naše izdelke dovolj. Po teh izračunih bi potrebovali za zagon tovarne v prihodnjih treh mesecih milijon evrov, nato pa bi se tovarna preživljala. sama Usnjarjev je na Vrhniki dovolj, tehnologov, ki znajo streči tej proizvodnji, tudi, ne manjka dobrih ekonomistov in komercialistov, ki bodo delali s srcem, ne le za denar. Upam, da bo zmagala pamet in projekta ne bodo zavrli zaradi zakonskih ovir ali zaradi pomanjkanja denarja. To bi bilo sprenevedanje. Na primeru zakona usnjarske proizvodnje na Vrhniki se lahko Pahorjeva vlada pokaže, koliko je fleksibilna, občina pa dokaže, da ji gre za ohranitev delovnih mest tudi v industriji. Pa naj bodo tudi vsi ti malce bolj fleksibilni, ne pa da zahtevajo to le od delavcev. Vse je v rokah stečajne upraviteljice, nove uprave invalidskega podjetja IUV, in pristojnih državnih organov. Kaj torej preprečuje izvajanje projekta? Pristojni morajo sprejeti takšno odločitev in zagotoviti zagonska sredstva. Ko o tem sprašuješ na ministrstvih, te pošiljajo od enega do drugega, nihče pa nima poguma, da bi sprejel odločitev in tako na Vrhniki zagotovil 250 mest na programih dosedanjega IUV. Tudi na občini očitno niso zagreti za takšen projekt, saj bi se drugače zagotovo oglasili in podprli zamisel. Zagonski denar, ki je potreben iz državne blagajne, je bagatela v primerjavi s tem, koliko denarja mora država nameniti za financiranje ljudi na zavodu in vsega, kar je povezano s tem. Videli bomo, kaj bo iz tega nastalo, a nadejam se pametnega razmisleka in pametne odločitve v korist delavcev in ponovnega ter zdravega vzpona usnjarske proizvodnje na Vrhniki. Neodgovorno bi bilo namreč dopustiti, da propade toliko znanja, ki ga imamo na Vrhniki o usnjarstvu, in uničiti relativno sodobne naprave za okolju prijazno proizvodnjo z ekološkim programom, ki je stoodstotno zanesljiv in brez vseh škodljivih primesi. Tukaj imamo sodobno čistilno napravo, ki lahko zadosti potrebam tudi celotne občine, dokončati bi morali bioplinarno in pridobiti pomemben lasten vir električne energije. Seveda pa bi morali dodelati in razširiti proizvodni program, paleto izdelkov posodobiti in bolj agresivno nastopiti na trgih. Če bodo tisti, ki bodo odločali o nadaljnji usodi usnjarske proizvodnje na Vrhniki, imeli vse te prednosti pred očmi in upoštevali mnenja strokovnjakov o zagonu proizvodnje, odločitev ne bo težka. No, najprej je treba počistiti s staro IUV in od tega, kar je ostalo, če je kaj, poravnati obveznosti do delavcev? Zdaj urejamo zahtevke terjatev delavcev, ki so dobili odpoved zaradi stečaja, iz naslova neizplačanih plač, regresa, jubilejnih nagrad in odpravnin, kar nam pripada iz stečajne mase. Zunanje institucije so nam na Vrhniki in v Litiji, predvsem enoti Zavoda za zaposlovanje, takoj priskočili na pomoč in prehod delavcev na zavod poteka zelo hitro in učinkovito. Pričakujem, da bodo ljudje v nekaj dneh dobili tudi denar iz jamstvenega sklada in tako lažje prebrodili težave, ki jih imajo zaradi neizplačanih plač v zadnjih treh mesecih. Za marsikatero družino, zlasti za tiste, ki je imela dva ali tri zaposlene v Industriji Vrhnika, je stečaj prava mora, pahnjeni so na rob preživetja.V teh težkih časih sta mnogim pomagala Rdeči križ in Karitas z živilskimi paketi in plačilom položnic, pa tudi iz sindikalnega denarja smo pomagali, kolikor smo lahko. Pa vseeno je za večino delavcev in delavk prehod v nezaposlenost in na Zavod za zaposlovanje težka pot, saj je po dvajsetih, tridesetih in več letih dela težko postati brez dela, novih delovnih mest pa v sedanjih kriznih časih ni. Če nam bo uspelo iz zdravih jeder podjetja narediti zanimive programe za nadaljevanje proizvodnje, če bomo v začetku deležni podpore za zagon podjetja, se lahko nadejamo, vsaj za 250 delavcev in njihovih družin, lepših časov in polnokrvnega življenja, ne pa životarjenja, ki smo ga živeli zadnjih petnajst let. Marjan Horvat