Velika prelomnica v zgodovini bohinjskega planšarstva je bila uvedba zadružnega sirarstva v sedemdesetih letih 19. stoletja. »Spremenjeni pridelavi sira je sledila tudi organizacija življenja na planini. Prej je imel vsak planšar svoj kotel in je predeloval svoje mleko – zlasti v maslo, ki so ga prodajali v Trst –, po uvedbi skupnega sirarstva pa so vse mleko na eni planini predelovali skupaj, zato so na planini zgradili sirarne in zaposlili sirarje.« Pobudnik teh sprememb je bil Janez Mesar, župnik iz Bohinjske Bistrice, ki je na Bohinjce tudi prenesel znanje izdelovanja sira na švicarski način. Trgovina s sirom je hitro vzcvetela in začela prinašati zaslužek. V začetku 20. stoletja so bile postavljene sirarne skoraj na vseh večjih planinah. Bohinjsko sirarstvo pa je začelo zamirati po letu 1971, ko so v Srednji vasi odprli mlekarski obrat.