ko konstrukcijo objekta. Morali smo gor. Do odskočne mize. Hoteli smo še više, do vrha zaletišča – do prostorov, kjer ponavadi čakajo skakalci med tekmo. Čakalo nas je presenečenje. V poletnem času so se ti prostori imenovali »observatorij« ali nekaj takega. Iz njega naj bi bil čudovit razgled na Lillehammer z bližnjo okolico. Pa ni bil. Organizator je zahteval norveške marke za vstopnino. Zaradi nizke oblačnosti, ki je tisti dan mesto in okolico zavilo v mlečno kopreno, smo prihranili nekaj norveških mark. Dva tedna zatem smo se znašli v Stockholmu. Obiskali smo muzej Vasa. Zgodba vojne ladje Vasa se začne z izdelavo v 17. stoletju. Kot ponos švedske nadvlade je ob splovitvi veljala za največjo ladjo tistega časa. Po prevoženi nekaj manj kot eni morski milji se je končala njena pot. Potopila se je in zarila v obalno blato in mulj. Po tristo letih so jo znova odkrili in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dvignili s sodobno tehnologijo. Razen jamborov so jo v celoti restavrirali. Restavracija je trajala skoraj trideset let. Okoli nje so leta 1990 zgradili poslopje s stalno temperaturo, vlago in svetlobo. Muzej ne odkriva samo načina življenja mornarjev v tistem času, pač pa vse, kar je povezano z življenjem na morju in ob njem, z gradnjo ladij, pomorske bitke med Švedi in Poljaki, življenje na dvoru itn. Med drugim sem izvedel, kako so takrat testirali ladje! Na zgornji palubi je morala vsa posadka skupaj 30-krat teči z enega na drugi bok. Če se ni prevrnila, so jo lahko splovili!? Vasa je že po prvotnih načrtih veljala za veliko plovilo. Švedski kralj pa je ukazal postaviti še eno palubo (topov), čeprav so mu graditelji odsvetovali zaradi nestabilnosti ladje. Kralj je bil neomajen in dodali so še eno palubo. Graditelji testiranja s tekanjem posadke niso opravili, ker ladja takšnega testa ne bi opravila, in to so prikrili kralju. Ostalo je zgodovina in Švedi veselo tržijo svojo nacionalno sramoto iz 17. stoletja.