Vogelmann je s pridelavo žita za cvetličarje začel leta 1990. Vzpodbudil ga je eden izmed grosistov s cvetjem. Sam je že nekaj časa iskal alternative, saj je zaradi zdravstvenih težav (astma) vedno težje delal v prašičjem hlevu s 1000 pitanci. Že v letu 1991 je prašičerejo povsem opustil in se posvetil pridelavi šopkov žita. Začetek je bil zelo težak, čeprav se tehnologija pridelave ne razlikuje dosti od običajne žitne pridelave, vsaj do žetve. Na začetku so želi ročno s srpi, ravno tako so ročno vezali snopiče in jih odlagali na prikolico. Deset delavcev je na uro tako naredilo le po 400 snopičev. Tudi sušenje je bilo zamudno - snopiče so obesili v eno izmed zgradb na kmetiji in jih tam na zraku sušili šest do osem tednov. Že leta 1992 so zgradili poslopje s sušilnimi komorami, v katerih so snopiče posušili z dogretim zrakom. S takšnim načinom dela je Vogelmann bolj životaril, saj ni mogel konkurirati Nizozemcem, ki so evropski trg zalagali s poceni zelenim žitom. Preboj mu je uspel v letu 1996, ko je s pomočjo varilca predelal v Holandiji kupljen pobiralnik klasov v samohoden stroj. Ta odreže žitno bil na želeni višini in poveže določeno število klasov s posebno gumico v snopič. Edino ročno delo je odlaganje teh snopičev na prikolico. S tem strojem se mu je proizvodnost povečala za več kot desetkrat. Sedaj pet ljudi pospravi do 2500 snopičev na uro. Izboljšal je tudi način sušenja, tako da sedaj porabi manj energije, sušenje pa je prej zaključeno. Da je lahko izkoristil povečane zmogljivosti, je moral pridobiti nove kupce. Obiskal je vse pomembne grosiste s cvetjem v Nemčiji in jim osebno predstavil svoj pridelek. Trud se je hitro obrestoval, saj je v dveh letih potrojil število prodanih snopičev posušenega žita. V letu 1998 je uspel prodati 600.000 snopičev žita, kar predstavlja pridelek s 25 hektarjev. Hitra rast se še nadaljuje in že za leto 1999 ima sklenjene pogodbe z 20 novimi kupci.