Hitlerjevemu maršalu Hermannu Göringu pripisujejo izrek: «Ko slišim besedo kultura, zgrabim za revolver!“ Tisti, ki mu to izjavo pripisujejo, ga s tem seveda ne želijo pohvaliti, temveč pridati k njegovi obtožnici. Ne vedo pa, in to je žalostni del zgodbe, da je bil prav s tem izrekom, kolikor ga je res izrekel, nekakšen nacionalsocialistični disident, saj je ravnal zoper linijo svoje stranke in njenega vodje. Kultura je namreč bila tudi v času in pod vlado nacionalnega socializma ključno področje, kakor je to bila pod vlado internacionalnega socializma (komunizma). Barbarstvo obeh sistemov ni bilo, kakor naivno mislijo humanisti, v tem, ker bi premalo storila za kulturo ali ker bi bila sploh nekulturna. Prav nasprotno. Barbarstvo nacionalnega in internacionalnega socializma izvira iz njunega nadvse poudarjenega interesa za kulturo (glej: Kulturbund Kulturna skupnost), kar se je navzven izražalo kot gojenje človekovega kulta tako na abstraktno kolektivni kakor tudi na osebni ravni. Pri nacionalnih socialistih je bil predmet abstraktnega oboževanja «arijska rasa“, pri internacionalnih pa «delavski razred“. Pri prvih je bil predmet osebnega kulta «vodja“, pri drugih pa «generalni sekretar partije“, ki pa so mu velikokrat rekli kar po nemškem vzoru: «voditelj (jugoslovanskih) komunistov“... Nikoli in nikjer ni bilo kulturi namenjenega toliko denarja in drugih privilegijev, kakor prav v najbolj krvavih despotskih režimih, predvsem v Hitlerjevem in Stalinovem. Današnjim «kulturnikom“ in privilegiranim «umetnikom“ se še danes toži po tistih zlatih časih za kulturo, po tistem delu «kontinuitete“, ko denar za kulturne namene ni bil problem. Osrednji program obeh totalitarnih sistemov je bil prav kulturne narave: na silo, ker sicer pač ne gre, vpeljati kult človeka, kronan s kultom konkretnega človeka na vrhu v nasprotju s čaščenjem Boga. Kult človeka pa nujno mora preiti v nasilje in nazadnje v najbolj obsežno in organizirano nasilje, vojno, ker se božanstva z vsemi sredstvi potegujejo za prvenstvo v čaščenju in je na vrhu lahko vedno le eden sam. Zato je na Olimpu vedno vojna, tako na zgodovinsko-mitičnem kakor tudi sodobnem prispodobnem. Nobeno naključje ni, da je bila kultura vsaj konjiček skoraj vsakega tirana. Slovenski trinog Kidrič je v partizanih, kakor poroča Kocbek v Tovarišiji, celo sanjal o tem, kako bo po «osvoboditvi“ minister za kulturo. Ne minister za notranje zadeve, kakor bi človek najprej mislil, ne, to ni najvišji interes tirana, temveč minister za kulturo ali pa kar prvi pesnik v državi, kakor je to hotel in storil rimski cesar Neron. A ne pozabimo, tudi Mao je pisal pesmi, tudi Ho Šiminh jih je pisal, drugi pa so se ukvarjali vsaj s kulturo. Demokratični državniki ne pišejo pesmi in se s kulturo ukvarjajo kvečjemu zasebno in neopaženo. Da imajo Slovenci v slovenski državi kulturni praznik na državni ravni, kar je bila pobuda plenuma «Osvobodilne fronte“, velja pa tudi danes, kar je svojevrsten dokaz politične kontinuitete v najslabšem pomenu te besede, je izraz in dokaz organske povezave med antropocentrično tiranijo in kulturo kot njenim vidnim liturgičnim delom in znamenjem. Tudi dejstvo, da so protagonisti politične kontinuitete pripravljeni nekaj časa gledati na ministrskem stolčku za kulturo kristjana samo, če se ta omeji na popravljanje vejic na dopisih svojih uradnikov Capuder je skušal popraviti kaj več kakor vejice in je moral oditi , jasno kaže na to, kakšen pomen pripisujejo kulturi. Raje se sprijaznijo s tem, da nimajo v rokah ministrstev za notranje zadeve in obrambo, kakor pa da bi spustili iz rok ministrstvo za kulturo. Kultura v novodobnem pomenu te besede je namreč osrednji program nekdanjega odkritega in današnjega prikritega komunizma kot dela globalne protikrščanske konspiracije.