primera na leto. Taipanu je sloves najnevarnejše avstralske kače pred nedavnim prevzela rjava kača (Demansia textilis), ki je po moči svojega strupa druga med kopenskimi vrstnicami na svetu. Triindvajsetega decembra 1991 je moška druščina popivala ob reki Murray pri Berriju v južni Avstraliji in zagledala kačo, ki je plavala v reki. Začeli so jo obmetavati s kamenjem, eden izmed njih pa je "kot Tarzan" skočil v reko, zaplaval za kačo in jo zgrabil za rep. Ko jo je za seboj vlekel proti bregu, se je obrnila in ga ugriznila v roko. Splezal je iz vode in ji odtrgal glavo. Čeprav se je branil, da se dobro počuti, so prijatelji poklicali reševalce, med vožnjo proti najbližji kirurški ambulanti pa se je sesedel in še v avtomobilu umrl zaradi srčnega zastoja. Od ugriza je minilo le 35 minut. Bil je žrtev rjave kače ali rjavke, kot ji na kratko pravijo v Avstraliji. Najbolj strupena kopenska kača na svetu pa je avstralski plazilec, za katerega so kar nekaj časa mislili, da je že izumrl. Naravoslovca, ki ga je leta 1967 ponovno odkril, je ugriznil v prst - edini zabeleženi primer, da je ta kača ugriznila kakšnega človeka. Nudili so mu prvo pomoč in ga z letalom odpeljali v bolnišnico, mu dali napačen serum, ker je kačo napačno ocenil za rjavko. Njegovo stanje je bilo kritično, srce se mu je dvakrat že ustavilo in le po največji sreči je preživel. Kačo, ki jo je ujel, so pozneje proučili še drugi in razpoznali za "izumrlega" celinskega taipana ali srdito kačo (Parademansia microlepidota). V resnici ne zasluži ne enega ne drugega imena, saj je s taipanom le v daljnem sorodstvu in je vse prej kot srdita, celo zelo plašna je. (Avstralci so svoje kače pogosto krstili nadvse preprosto, le s prilastki - rjava, črna, tigrasta, srdita, smrtna...) Šele leta 1975 so ugotovili, da je v enem samem njenem ugrizu strupa za smrt četrt milijona miši! Ta njen strup je dvakrat močnejši kot strup taipana. Kljub svoji strupenosti pa srdita kača za človeka ne pomeni skoraj nobene nevarnosti, saj živi globoko v notranjosti severovzhodne Avstralije, kamor zaradi puščavskega podnebja kmetijstvo ne bo nikoli prodrlo. Celo naravoslovci, ki bi jo dandanes radi proučevali v naravnem okolju, nanjo le redkokdaj naletijo.