Po večerji se vsak počasi zavleče pod svojo odejo, midva čeznjo navlečeva še PVC-plahto. Če je že hladno, naj vsaj ne bo mokro. V sicer suhi pokrajini, kjer le redko pade dež, januarja z morja sem in tja le prinese kakšno vlago. Vieio se na robu preproge obrne proti Meki in pred spanjem poglobljeno moli. Z zamikom se vsak na svojem koncu klanjata tudi Salama in Ali Salem. Vse potihne, le kamele, ki so se v pesku vkopale okoli tabora, se oglašajo s svojim rjovenjem. Še najbolj je podobno tistemu iz Spielbergovega Jurskega parka. Ko ponoči odhitim po nujnih opravkih, eno izmed grb zamenjam za grm kamelje trave in se skoraj zaletim v kamelo. Se zato imenuje tako? Kamelja trava. Enogrba carica puščave ob moji nerodnosti ne trene niti z očesom.V Afriki se dan in noč naredita v trenutku. Ko se črna nočna barva spremeni v indigo modro, se v taboru ponovno zasliši Alahu Akbar (arabsko: Bog je velik). Vieio je že pokonci in se priklanja v nov dan. Ko je molitev končana, je nebo vijoličnomodro, kmalu zatem pa se brez napovedi povsem zdani. Nobenih počasnih prehodov, kot smo jih vajeni v od ekvatorja bolj oddaljenih predelih sveta. Ali Salem prične pripravljati jutranji čaj, Salama pa zaspano mežika v dan. Obraz in zobe si umijem z nekaj nagibi vode iz plastenke, nato se grem razgledat po okolici. Potrebe in druga intimna higiena se tu opravljajo za oddaljeno skalo, grmom ali sipino in če naštetih naravnih pregrad ni, preprosto malo stran. Saharski kodeks narekuje, da se človeku, ki se premočrtno oddalji od tabora, niti fizično niti s pogledom ne sme slediti tja, kamor se je namenil. V taboru je vedno bolj živahno. V pastirski hajmi se Mavretanec igra z nekaj dni starim kozličkom. Čuvaja kamel v puščavi preživita z moko, rižem, čajem, sladkorjem in kameljim mlekom. Občasno jima prinesejo kakšen kos mesa, da zadostita potrebi po beljakovinah. V plastičnih sodih hranita vodo iz vrtin. Zjutraj kamelam odvežeta noge, vsak svoji izbranki na sedlo priveže culo z rekviziti za pripravo čaja, nakar čredo razdelita na pol in jo odženeta vsak v svojo smer. Ladies-onlyPomikamo se skozi bolj hribovito pokrajino. Na ravnini stojita dve lično izdelani hajmi. V njih kraljujejo Salamove sorodnice. V ladies-only nomadskem taboru kraljuje šest sester, mama, babica in vnučka ene od hčerk. Skupaj skrbijo za 350-glavo čredo drobnice.Vse hčere so hodile v maroško šolo, a se je francoščine naučila le Fatimatu, ki prevzame vlogo družinske PR-ovke. Ponudijo nam čaj in veliko mleka. Ko Fatimatu vidi, da se nam je pri pitju slednjega ustavilo, pogleda žensko tretjino naše odprave, ki sedi poleg nje, in suvereno oceni, da je presuha, ker ne pije dovolj mleka. Po njenem izvedenskem mnenju bi ga morala vsak dan popiti od 8 do 9 litrov, poleg tega pa pojesti še karseda veliko mesa. Proteini redijo in lepo zalita ženska velja za lepo. Med pripravo čaja Fatimatu pojasni, da so ženske vdove, ločenke, dve sestri sta še premladi, dve pa srečno poročeni. Za zdaj. Možje radi bežijo, saj jim ekonomske razmere onemogočajo izpolnjevanje vloge, ki jo nalaga saharski kodeks. Poleg tega so ženske tudi izbirčne, saj bi raje kot v pustinji živele v velikem mestu, v Dakhli, še bolje pa v Laayounu. Sedentarizacija, naseljevanje nomadov za stalno, je vseprisotna. Med kramljanjem ob čaju lahko opazujeva verski ritual. Ko sonce opravi tri četrtine svoje dnevne poti na zahod, se ženske, tik preden se znoči in ležejo spat, po rokah in glavi podrgnejo z bazaltno črnim kamnom, katerega okroglina je na eni strani »sumljivo« zravnana. Mohamedova tradicija pravi, da se tam, kjer ni vode, ritualno čiščenje pred molitvijo sme opravljati s pomočjo kamna ali peska. Kamen je v resnici paleolitski terilnik. Sahara je polna puščic, sekir in različnih terilnikov iz časov, ko je bila še savana in so se tod sprehajali žirafe, sloni, noji in podobno. V skoraj vsaki hajmi ti pokažejo svojo zbirko najdenih predmetov. Navdušiva se nad sekiricami in dobro ohranjenimi puščicami, a sva preveč sramežljiva, da bi vprašala, ali jih lahko kupiva. Za spomin nama ostaneta le arhivski fotografiji in poln žep razbitih lupin nojevih jajc, ki nama jih je nabrala najmlajša, štiriletna nomadka Aišatu.Ko se zmrači, Fatimatu odide iz hajme in pogleda, ali se je drobnica, ki se je čez dan raztepla po okolici, vrnila. Ženske svojo čredo, ki jo dva žilava psa vsako jutro razbijeta na manjše odrede in naženeta na pašo, pozimi pasejo globoko na vzhodu, poleti, ko dnevne temperature narastejo čez petdeset stopinj, pa daleč na zahodu, v ozkem obmorskem pasu, kjer je vročina znosnejša. Drobnica je že na kupu in okoli nje lajata zadovoljna psa čuvaja. Meso je prestižMedtem ko počivamo v veliki hajmi, se v mali pripravlja večerja. Vrč za umivanje rok, ki nam ga prinesejo, napove zares pozno večerjo. Na jedilniku so zdrobljeni špageti. Čas za žongliranje! Nomadke se sicer prehranjujejo predvsem z rižem in testeninami, ki jih skromno zabelijo z malo paradižnikove mezge ali kakšnim koščkom mesa, s kruhom, ki ga spečejo v razbeljenem pesku ali v plinski pečici, ter kozjim maslom, ki ga babica vsako jutro stolče v gerbi (meh iz kozje kože). Včasih dobijo v dar kamelje mleko, ki pomeni dobrodošlo spremembo. Meso je kljub veliki čredi drobnice prestiž. Ena koza stane na trgu 70 evrov. Zelenjave in sadja ni, vitamini so v zraku.Po pozni večerji sledi še sprejemanje obiskov iz sosednjih taborov. Fatimatu naju prav nič sramežljivo sprašuje po mnenju glede obiskovalcev. Stara je 25 in še ni poročena. Pravi, da si ima pravico sama izbrati ženina, vendar že dolgo ni bilo na spregled kake dobre partije. Tri potencialne ženine je že zavrnila. Že pozno ponoči, ko se velik kup odej v kotu hajme začne spreminjati v ležišča, nama pove, da je pri njih običaj, da zakoncema dodelijo posebno hajmo. Tokrat to ne pride v poštev, ker je na obisku preveč ljudi. Zaskrbljeno gleda, kako sva razumela njeno sporočilo, in si oddahne, ko vidi, da si posteljeva vsak posebej. Ženske opravijo molitev pred spanjem, hajma se počasi spremeni v spalnico in ko umolknejo še zadnji govorci, zavlada tišina, ki jo dvakrat zmoti le predirljivo kozje meketanje. Zahra zjutraj loči dva ponoči skotena kozlička od črede, pomolze drobnico in iz v pesek vkopanega in s PVC-jem obloženega rezervoarja zajame vodo ter jo prinese v hajmo. Medtem ko se sprehajajo med drobnico, sestre vsaka s svojega konca prinašajo akacijeve veje in vejice, s katerimi bodo zakurile. Babica pred hajmo že pridno tolče maslo. To je njeno edino dnevno opravilo, ki se mu ne bi odpovedala za nič na svetu. Denarne transakcije med družinskimi člani so nedopustnePo jutranjem čaju vse dopoldne čakava na zajtrk, ki ga ni. Medtem med ženskami krožijo sklede s sladkanim mlekom. Sama se ga hitro naveličava. Opoldne že rahlo nejevoljna vprašava, kolikokrat na dan jedo. Dvakrat. Podnevi in zvečer. Nalivanje z litri mleka vidiva zdaj v povsem novi luči. Če bi se malo bolj potrudila, zdaj ne bi bila tako zelo lačna... Salami sporočijo, da se po cesti v Awserd pomika vojska. Odločimo se, da ostanemo še kak dan in se izognemo morebitnemu srečanju ter zamudnemu pregledovanju osebnih dokumentov. Odpeljemo se k sosedu, ki s svojo čredo drobnice samuje v šest kilometrov oddaljenem taboru. Po principu roka roko umije Salama od njega kupi kozo, ki jo poklonimo ženskam. Odškodnino za kozo, ki je v prvi vrsti vendarle namenjena nam, obiskovalcem, sosed odločno zavrne. Ženske pro forma protestirajo. Če bi si hoteli priskrbeti meso iz njihove črede, ne bi vzele denarja, ker so denarne transakcije med družinskimi člani nedopustne. Popoldne se povzpneva na enega izmed okoliških hribov. Sredi ravnine dve beli piki razkrivata življenje sredi čudovitega peščeno-črno in občasno zelenkastega niča. Pod vrhom vzpetin počivava v sipinah in opazujeva igro peščenih vrtincev. Veter se poigrava s peskom in briše žuželčje sledi drekobrcev. V tabor se vrneva skupaj z drobnico. Naredi se že kar malo kičast sončni zahod. Za večerjo nam postrežejo z goro mesa. Šokantna sprememba. Česar nomadke niso porabile za pogostitev lačnih gostov, bodo skrbno razporedile po naslednjih dnevih. Od klifa do klifa do območja signalaNovo jutro, nov dan in čas za slovo. Popijemo čaj in pozajtrkujemo. Tokrat nisva lačna, saj so nama spekli kruh in stolkli sveže maslo. Kljub razlikam v navadah se drug drugemu hitro prilagajamo. Ko so ženske že pri svojih vsakodnevnih opravilih, se brez posebnih ceremonij in pretiranih emocij poslovimo. Malo slalomiramo med drobnico in okoli hajm, z nekaterimi se rokujemo, z drugimi si pomahamo. Še zadnjič se razgledamo po peščenem raju in jo usekamo po zračni črti naravnost proti Boujdourju. Salama naju vozi mimo še vedno delujočih španskih vodnjakov. Pri enem izmed njih najdemo kameleona. Salama ga zgrabi za rep in postavlja na različne podlage. Res spreminja barvo. Prebijamo se od skalnega klifa do klifa. Tu in tam opazimo ostanke kamnitih utrdb. Tudi te so še iz časov španskih kolonizatorjev. Na videz neprehodna pokrajina v sebi skriva pot, ki jo poznajo le posvečeni. Salama tu ni prvič. Nekje blizu se naša pot združi s tisto, po kateri iz Mavretanije vozijo cigarete… Ko se prebijemo skozi skalnato pokrajino, smo ponovno na ravnini. Salama pohodi plin in pospeši proti domu. Za sabo puščamo temne sledi, občasno zapeljemo celo v lužo, pred nami se nebo stemni pod težo gostih črnih oblakov. Na vetrobranski šipi se nabere nekaj kapelj. Salama poskuša vključiti brisalce, ki se ne zganejo. »V puščavi veliko spijo, zato ne delajo,« komentira. Ko se vrnemo na cesto, zavijemo na tažin v obcestno gostilno. Kliče Hadža, spet smo v območju signala. V Boujdourju je hudo neurje, na cestah brez odtokov za meteorno vodo je poplava. alama je izjemno pošten, zanesljiv in marljiv Saharec, ki pozna puščavski del Zahodne Sahare kot lasten žep. Poročen je s Hadžo, s katero imata štiriletnega sina in dveletno hčer. Je vzoren družinski oče in izredno ljubeč ter spoštljiv mož. Kot Saharec skorajda nima možnosti za zaposlitev. Tako se preživlja s priložnostnimi deli: turistom ali lokalcem pomaga pri popravilu njihovih terencev. Zaradi šoferskih veščin in dobro opremljenega avta pogosto dobi priložnost za reševanje manj spretnih voznikov in njihovih vozil. V puščavi pomaga očetu pri delu s kamelami. Tu in tam iz Mavretanije tihotapi cigarete. Ker je iznajdljiv in sposoben, mu ni tako zelo težko kot mnogim članom njegove družine, ki občasno poskušajo prebegniti v »boljše življenje«, na Kanarske otoke. Vztraja doma, v Bojdourju v Zahodni Sahari. Evropa ga ne mami.