Ujel sem veliko majhnih morskih psov, večinoma sinjih, pa tudi nekaj mladih makov; vedno tik po sončnem zahodu, ob zadnjih žarkih svetlobe, in to z golimi rokami. Prvi, ki sem ga dobil, je bil poldrugi meter dolg mako. Večkrat je priplaval mimo tik ob kljunu. Ko se je znova približal, sem nagonsko stegnil roko in ga za zgrabil za rep, kjer je telo najožje. Raskava koža je nudila izvrsten oprijem. Ne da bi razmišljal, kaj počnem, sem ga povlekel k sebi. V tistem trenutku se je mako sunkovito pognal iz vode in mi skoraj odrtgal roko. Popolnoma sem bil osupel, ko je zaplaval po zraku, da so kaplje pršele na vse strani. Kak delček sekunde sploh nisem vedel, kaj naj storim. Že res, da je bil manjši od mene, pa vendar sem bil hudo predrzen, če že ne nespameten Goljat. Naj ga rajši izpustim? Zasukal sem se, izgubil ravnotežje in padel na ponjavo, hkrati pa zalučal plen proti krmi. Mako je pristal na podu; kot strela z jasnega je treščil v kraljestvo Richarda Parkerja, kjer se je začel tako besno premetavati, da sem se zbal za čoln. Richard Parker se je zdrznil. Napadel je brez oklevanja.