Milivoj Novaković, goalgeter in motor sedanje slovenske reprezentance, je v nogometnem smislu predvsem igralec, ki ga pri ljubljanski Olimpiji niso želeli. Podrobnosti niso znane, si pa lahko predstavljamo, da je tam nekdo za nekim točilnim pultom pač modro presodil, da dečko ni perspektiven, da je morda previsok, presuh ali karkoli tretjega. Novaković je torej eden tistih mladeničev, ki pri dvajsetih niso mogli biti ravno prepričani, da se jim bo odločitev, da se posvetijo nogometu, obrestovala, zato je marsikdo izmed njih zadevo raje opustil ali pa vsaj počel kaj postranskega.Leta 2001, ko mu je bilo dvajset let, na čelu ljubljanskega prvoligaša pa je bil trofejni Bojan Prašnikar, se je Novaković zato raje podal preko meje. Skočil je v Avstrijo. Najprej do slovenskega atletskega kluba (SAK) Celovec, kjer pa je odigral vsega nekaj tekem. V naslednji sezoni, torej v letu 2002, ko je slovenska reprezentanca igrala na svetovnem prvenstvu v Koreji, je Novaković prestopil k prav tako avstrijskemu regionalnemu ligašu ASK Voitsberg, ki je bil tudi v avstrijskih razmerah popolna provinca. O tem, kako težko in samosvoje prebijanje je izbral Novaković, verjetno dovolj zgovorno ilustrira podatek, da je Milenko Ačimović, ki je od Novakoviča vsega leto dni starejši, tistega leta 2002, ko se je Novaković preganjal po avstrijskih selih, podpisal za Tottenham Hotspur, enega najslavnejših in najbogatejših angleških klubov, dve sezoni pred tem je odigral za Crveno zvezdo iz Beograda, medtem ko je med letoma 1996 in 1998 igral za ljubljansko Olimpijo. Za Novakovića je bil to drug svet. Iz Voitsberga, zaselka z 10.000 prebivalci, se je januarja 2004, pri ne več rosnih petindvajsetih letih, preselil v Mattersburg s sedemtisočimi dušami, ki je igral v prvi avstrijski ligi, v njem pa so glavni gradiščanski Hrvati. Tam je v šestih odigranih tekmah dal dva gola, nakar je naslednjo sezono prestopil k drugoligašu LASK-u iz Linza, sicer enemu izmed najstarejših avstrijskih nogometnih klubov, ki je bil ustanovljen davnega leta 1908, za katerega pa velja tudi, da je kronično brez denarja. Pa vendar sezona v LASK-u pomeni prvi opaznejši Novakovićev preboj. V 21 tekmah druge avstrijske lige je zabil osem golov. Vseeno je po koncu sezone, v kateri je avstrijsko nogometno javnost resno opozoril nase, kariero usmeril v povsem drugo smer. Na povabilo prijatelja se je preselil v Bolgarijo, k Litexu iz Lovca. Šlo je za bolgarski prvoligaški klub iz mesta s 50.000 prebivalci in s štadionom za 7000 gledalcev, torej, nekje velikosti osrednjega stadiona za Bežigradom. Ta klub je tedaj treniral Ljupko Petrović, nekoč sicer igralec hrvaškega Osijeka, ki pa je vendarle bolj zaslovel kot trener, saj je bil na klopi Crvene zvezde leta 1991, ko je ta postala evropski klubski prvak. Petrović je tudi prvi srbski trener, ki je od leta 1991 vodil kakšnega hrvaškega prvoligaša. V Litexu pod Petrovićevim okriljem je Novaković zablestel. S petnajstimi goli v enaindvajsetih tekmah je v sezoni 2005/2006 postal prvi strelec bolgarske lige, biti prvi strelec bolgarske lige pa ni več noben hec. Spomladi 2006 je tudi debitiral za reprezentanco, ki jo je tedaj vodil Brane Oblak. V Bolgariji je sezono bojda odigral za 10.000 evrov na tekmo, vendar se je po igralskem preboju spet odločil za menjavo okolja. Sprva je kazalo, da bo šel k Crveni zvezdi, potem je pa pristal nekoliko severneje od Avstrije, v Nemčiji, pri Kölnu. Tam je v sezoni 2007/2008 postal najboljši strelec druge nemške lige, v prejšnji sezoni pa se je z ekipo vrnil v prvo nemško ligo, kjer trenutno zaseda 13. mesto. Je njihov prvi strelec in ob Lukasu Podolskemu največja zvezda. Vsi ga poznajo pod vzdevkom Novagol. Njegovo zvezdništvo potrjuje tudi to, da mu je neka lokalna zasedba, Junta Colonia, posvetila napev. V nekakšnem neobalkansko-ukrajinskem slogu prepevajo nekaj takega kot: »Mali je prišel z Balkana in z lahkoto zabija gole, tudi če je žoga špičasta, za Novo to ni problem. Novaković, ljubimo te, streljaš levo, desno in v sredino, nočna mora si za vsako obrambo in tvoj veliki sovražnik golman je.«Vendar pa Milivoju Novakoviću ni uspel zgodovinski preboj samo v Bundesligi, kjer sta poprej izmed Slovencev resne sledi pustila samo Brane Oblak in Danilo Popivoda, oba igralca Olimpije. Novaković je bržkone prevzel tudi položaj glavne nogometne face ljubljanske soseske Nove Jarše. Ta status je do njegove pojavitve vendarle pripadal Tonetu Rožiču, velikemu ljubljencu ljubljanske nogometne publike iz sedemdesetih let minulega stoletja. Rožič je na večni lestvici Olimpije, za katero je igral med letoma 1970 in 1983, drugi tako po nastopih kot po številu doseženih golov. Prvi je Vili Ameršek. No, v tem primeru je pomembneje to, da se je Rožič, ki je v osnovi sicer Moščan, pri desetih letih preselil v novozgrajene železničarske bloke v Novih Jaršah. Treba je vedeti, da so Nove Jarše v smislu blokovskega naselja nastale pozneje kot soseske v Šiški ali Mostah, precej kasneje, šele konec sedemdesetih oziroma v začetku osemdesetih, pa so bili pa zgrajeni bloki na Clevelandski ali Beblerjev trg. Zakaj je to za zgodbo o Novakoviću pomembno? Zato, ker je kapetan Slovenije tudi na čelu razmeroma številne druščine danes aktivnih profesionalnih nogometašev, ki so prav v obdobju, ko je bilo blokovsko naselje dograjeno do danes, zrastli na asfaltu Novih Jarš. Eden od njih, Andraž Kirm, je prav tako slovenski nogometni reprezentant. En nastop je za izbrano vrsto zabeležil tudi Zoran Zeljković, ki si kruh služi pri grškem pokalnem zmagovalcu Apopu Kinyrasu Peyiasu in ga marsikdo še vedno pogreša v izbrani vrsti, potem pa so tukaj še Dino Šeremet (FC Larissa, prva grška liga), Darko Brljak (Domžale), oba brata Miškič, Dalibor Varkaš (bivša Olimpija), Jovan Vidović (Domžale), Dalibor Stojanovič (Domžale) in bržkone smo še koga pozabili. Zato je zgodba o Milivoju Novakoviću tudi zgodba o nekem ljubljanskem naselju oziroma o tistem segmentu njegovega življenja, ki se mu reče »lajhanje mularije po igrišču«.ilivoj Novaković, goalgeter in motor sedanje slovenske reprezentance, je v nogometnem smislu predvsem igralec, ki ga pri ljubljanski Olimpiji niso želeli. Podrobnosti niso znane, si pa lahko predstavljamo, da je tam nekdo za nekim točilnim pultom pač modro presodil, da dečko ni perspektiven, da je morda previsok, presuh ali karkoli tretjega. Novaković je torej eden tistih mladeničev, ki pri dvajsetih niso mogli biti ravno prepričani, da se jim bo odločitev, da se posvetijo nogometu, obrestovala, zato je marsikdo izmed njih zadevo raje opustil ali pa vsaj počel kaj postranskega.