Toda kako to poezijo podati, ne bi zapadli v tavtologijo bukoličnega? Jo zgolj deklamirati, jo odigrati brez časovne določenosti ali pa, če se spomnimo Koltesovega Marša, podvojiti par zaročencev s parom zakoncev? Flamski režiser Jan Decorte se je očitno odločil za zelo ogoljeno formo, za abstraktni minimalizem na vseh ravneh. »Zaročenca« (Olga Grad in Robert Prebil) sta bralca, ki sedita na klopi in s pomočjo debelih stekel v očalih bereta Visoko pesem. Zares le bereta, kot bi jo bral običajen človek, in ne deklamirata, kot bi jo »povzdigoval« tradicionalni igralec. Desno od njiju je na bele panoje pritrjeno različno rogovje (tudi gazelje?), ki ne deluje trofejno, ampak prej kot kakšna puščavska pokrajina s sledmi izginulega življenja, tudi lasje na klopi so kot ostanek nečesa minulega (scenografija Johan Daenen). Med bralcema ni videti nikakršnega odnosa, četudi skladno vstajata, se obračata, priklanjata, vmes celo nekoliko poplesujeta. Bolj spominjata na naključna obiskovalca kakšne knjižnice, kjer bi ju pozvali, naj nekaj prebereta iz Stare zaveze, ali na amatersko avdicijo kot na koga, ki bi nas hotel za vsako ceno očarati s poezijo. Ta torej lahko zaživi le, če vanjo »investiramo« gledalci, če nam pozornost ne zatava, ker je dogajanja tako malo, ker nas »bralca« ne poskušata zapeljati. Morda gre prav za to: v času, ko nam vse kričijo v obraz in zraven še zgovorno ilustrirajo, ostaja marsikaj »neprebrano«, če ne zmoremo obrzdati želje po instant spektaklu.