Hudič se namreč, to vemo, skriva v podrobnostih: in v tem primeru je podrobnost ta, da je šlo za enajstletnike. Dva enajstletnika magrebškega, se pravi severnoafriškega porekla sta se lotila svojega židovskega sošolca: sredi Evrope, sredi elitne pariške Latinske četrti se je tako dogodil Izrael v malem, in francoske oblasti, tako nemočne ob velikem dogajanju, so se v tem majhnem primeru pokazale za zelo ekspeditivne: če ni mogoče kaznovati ne Šarona ne teroristov, če ni mogoče jasno definirati politike EU do Bižnjega in Sednjega vzhoda, pa dajmo kaznovati ta dva majhna, trapasta grešna kozla, dajmo na tem šolskem primeru stvari urediti promptno in brez nadaljnjega. Tako so trije otroci svojih staršev, svojega porekla, svoje vzgoje, vere in kultur, ki sta zgodovinski sovražnici, plačali davek za nemoč in predvsem nepripravljenost njihovih staršev, da bi se veliki peklenski krog prekinil. Eden, Žid, je (znova) postal žrtev, ki naj poskrbi za ravnotežje preštevilnih arabskih žrtvovanih otrok, ki jih dnevno požene v zrak izraelska vojska, druga dva sta postala dežurna terorista v času, ko celoten zahod potrebuje teroriste, da bi opravičil svojo zgrešeno politiko. Niso plačali starši, ki so otrokoma položili sovraštvo v zibke, plačali, in to eksemplarično, so tisti, ki so to mržnjo pili z materinim mlekom, tisti, ki so prav v tem času v Franciji še v neki drugi, veliko večji igri, v igri boja laične države proti navalu verskih zahtev, ki na svojevrsten dvoumen način odpira vprašanje človekovih pravic.