Gledališko delo Pot v Jajce je prava polifonija odrskih jezikov, v njih se izjavljanja različno mislečih protagonistov partizanskega boja in revolucije prepletajo in bojujejo za prevlado. Na koncu pa se zlijejo v zahtevo po tem, da postanejo del vsakdanjega življenja. Režiser Horvat vpelje tridelno epsko predstavo z množico glasov, ki v podzemnem bunkerju, nekakšni Platonovi jami, razmišljajo o svobodi v novem, boljšem družbenem redu. Obenem razčiščujejo odnose med, denimo, partizanstvom in domobranstvom, vero in cerkvijo, umetnostjo, revolucijo ter udobjem privilegijev in omame navidezno srečnega življenja, ki jih ponuja kapitalistični imperializem. Pogovor teče zgolj preko mikrofonov, kar podčrtuje tako načelnost izjavljanja in zgodovinsko distanco kot medijski spektakel, ki te ideje danes zlorablja. Ideje Kocbeka, Kardelja, Vidmarja, Kidriča, ki so jih odigrali Uroš Fürst , Aljoša Ternovšek , Gregor Baković in Marko Mandić , se v drugem dejanju, ko se odpravijo na zasedanje v Jajce, začno uresničevati. Pot mimo zased, požganih vasi in okrutno pobitih civilistov je uprizorjena izjemno dinamično, prevladujoč odrski znak pa je telo igralcev in performerk. Potujitveni učinek, ki zahteva kritičen odnos gledalca, je Horvat dosegel z vlogo Vidca v interpretaciji Iva Barišiča. Slednji namreč vstopa in izstopa iz dogajanja in ga komentira. V tretjem dejanju se množica izjavljanj, glasov, čustev, dejanj zlije v monolog Radka Poliča iz Nietzschejevega dela Tako je govoril Zaratustra. Tu se jasno izriše zahteva po preseganju človeka, njegovega pragmatizma in ideologije, da je upor nesmiselen, ker se ne izplača. Horvat na koncu poruši mejo med gledališčem in stvarnostjo, odrsko prizorišče se odpre na ulico, zagledamo nebo, ulične svetilke, igralec odide v zunanji svet. Ideje simbolno vstopijo v stvarnost.