Dušan Kirbiš (1955, Jesenice), slikar, ki že od osemdesetih, ko je prodrl v tedanjem kontekstu nove podobe, sodi med osrednje sooblikovalce sodobnega slovenskega slikarstva, bo nastopil z novim slikarskim ciklom. Osrednja rdeča nit njegovega dela je, kot pravi sam, preplet slikarskih rešitev, ki so posledica modernizma in individualnega, poetskega doživljanja krajine, pri čemer se lahko njegovo obravnavanje slednje dogaja tako znotraj slike (v novejšem času, denimo, pri projektu Nyriorama ali lanskem Passage – paysage v Equrni, ki je osrednja točka njegovih nastopov) oziroma tudi izven nje (prostorska projekta Časovni most ali Meje in omejitve v ljubljanski Mali galeriji). Druge izpostavljene poteze v njegovem delu so še predvsem prisotnost širšega komentarja civilizacije in njene zgodovine, pogosta referenčna vloga literature in – že od njegovih zgodnjih let (na ALUO je diplomiral leta 1978, zatem je opravil še grafično in slikarsko specialko ter se izpopolnjeval v Berlinu, mdr. v mojstrski delavnici Georga Baselitza in K. H. Hoedickeja) – interes za razmerje med snovno, predmetno pojavnostjo slike ter metafiziko podobe. Ta interes je izrazito prisoten tudi v njegovem letošnjem ciklu Snov in sanje , dvanajsterici velikoformatnih slik, ki bodo javni krst doživele nocoj in jih je povezal s snovmi, znanimi iz alkimije pa tudi po pomenih, ki so jih prevzele v širši zgodovini civilizacije. Z zlatom, srebrom, voskom, pepelom, semenom, krvjo, apnom, vitriolom, galico ... Te snovi je na slikah povezal z verbalnimi zapisi, ki vidnosti ne izgubijo niti ob odsotnosti osvetlitve, celoto pa usmeril predvsem v sporočilo o sliki kot čisti ideji, vzpostavljeno z večplastno, enigmatično mrežo pomenov. Del te mreže – prepleta arhaične snovnosti, besed in prisotnosti oziroma odsotnosti svetlobe – bodo tudi štiri slike iz starejšega cikla Časi , v katerem se je Kirbiš prav tako navezal na snov, v podporo celoti pa bo še katalog z njegovim zapisom. V. U.