Ni dileme, če bi brskali po zgodovini civilizacije ter iskali dragulj v kroni verskega fanatizma in institucionaliziranega barbarizma, potem bi navkljub mogočni konkurenci z veliko prednostjo zmagal prav lov na čarovnice. Tudi če vas zanima najvišji davek, ki je bil kdajkoli plačan na versko blaznost, ni treba iskati prav daleč. Spomnite se na tridesetletno vojno, ki je na začetku 17. stoletja izbruhnila v Pragi. Povod zanjo je bilo vse odkritejše nasprotje med protestantizmom in katolicizmom. Česki protestantski stanovi so se leta 1618 uprli cesarju Ferdinandu II. Za kralja so izvolili Friderika V. Palatinskega, zato sta mesto dogajanja obiskala dva katoliška sla in s sabo prinesla nekaj, čemur bi se v sodobnem političnem žargonu reklo najostrejša protestna nota. Čehi na to noto niso bili pripravljeni igrati in so emisarja z noto vred zabrisali skozi okno, da sta mehko pristala v kupu gnoja. Nasprotna stran je na ultimativno žalitev odgovorila z ognjem in mečem. Strasti so se vnele in požar je po Češki in Nemčiji bliskovito zajel še Španijo, Anglijo, Holandijo, Dansko, Švedsko, Francijo in Italijo. Opustošenje, ki ga je za sabo puščala vojna, je bilo strahovito in osrednja Evropa se je spremenila v apokaliptično puščavo. Ker po tridesetih letih nihče več ni vedel, zakaj se pravzaprav koljejo, se je leta 1648 morija vendarle končala z vestfalskim mirom. Aha, in verozpovedi so postale enakopravne, pa čeprav je malo manjkalo, da bi vojna iztrebila vse, ki bi jih te veroizpovedi še lahko delile. Samo nemško prebivalstvo se je z osemnajstih zmanjšalo na štiri milijone. Premalo, da bi obnovili mesta. Premalo, da bi preorali polja. Premalo, da bi lahko kogarkoli kaj naučili. »Civilizacija«, ki so jo Majem, Inkom in Aztekom prinesli Francisco de Montego, Francisco Pizarro in Hernando Cortez, ni zgledala nič drugače.