Velik problem je tudi pomanjkanje veljavnih gradbenih dovoljenj. To ni zgodba od danes. Ta zgodba se ponavlja iz leta v leto, od vlade do vlade. Toda zahteva, da se noben projekt ne more uvrstiti v proračun in v izvajanje. Če nima veljavnega gradbenega dovoljenja, je lahko dvorezen meč. To velja za vse investicije v državi, ne samo na področju zdravstva, kot sem malo prej našteval, na področju kulture ali prometa. Poglejmo samo investicije na cestnem področju. Koliko imamo projektov z veljavnim gradbenim dovoljenjem v proračunih in v razvojnih načrtih države? Niti ene velike investicije danes na tako imenovanih razvojnih oseh ne moremo začeti; ker pač prejšnja vlada ni pripravila niti enega lokacijskega načrta; niti enega gradbenega dovoljenja za začetek gradnje ali na tretji, ali na četrti, ali na tretji A razvojni osi. Letos bomo sprejeli proračuna za leti 2010 in 2011. Se pravi, da moramo imeti že danes veljavna gradbena dovoljenja tudi za 2011. Gradbeno dovoljenje pa velja eno oziroma dve leti do začetka investicije. Logika proračunskega financiranja vse doslej ni spodbujala, da bi delali gradbena dovoljenja na zalogo. Predlagam, da zahteva po veljavnem gradbenem dovoljenju za uvrstitev investicije v državni proračun ni obvezna. Mislim, da to tudi ni bilo na koncu zapisano v proračunske dokumente in v Zakonu o izvrševanju proračuna. Mislim, da je bilo to narejeno dobro, da to ni tako striktno upoštevano. Kajti, velikokrat so gradbena dovoljenja v fazi priprave, zato se tudi danes bojim, da dejansko ne bo mogoče porabiti vsega predvidenega investicijskega denarja, ki ga imamo na razpolago v državnih proračunih. To pa ne pomeni, da ne bi danes spodbudili nekega novega ambicioznega investicijskega ciklusa v naslednjih letih, kar bo, po mojem mnenju, eden izmed pomembnih elementov za spopad z gospodarsko krizo.