»Gledališče ni kot film. Tu ni tako velike razlike med uspehom in neuspehom. Gledališče je podobno življenju. Če pri filmu ne uspete, imate občutek, da vas še sorodniki ne marajo več. Pri gledališču so bolj človeške razsežnosti. Ta moja mala opera še živi v gledališču, ko pa bo nekega dne na filmu, bodo reakcije zagotovo bolj krute. To je predstava iz dveh delov. V prvem delu pripovedujem resnično življenjsko zgodbo iz življenja nekega Cigana. Jaz sem šel v ta projekt zaradi nekakšne šale. Zanimalo me je, kaj bi bilo, če bi katerega od mojih Ciganov, ki igra z menoj, odpeljal nekega dne v gledališče, kjer igrajo opero, ki ima sloves edine ciganske predstave. Kaj bi rekel? Moja hipoteza je bila, da bi rekel, da v tej operi resnično nastrada prav Ciganka Karmen. Če že imamo samo eno opero, naj ima torej srečen konec. Zaradi te male šale sem začel pisati zgodbo, ki se naslanja na zgodbo, iz katere je nastal tudi libreto za Bizetovo Carmen. V Bizetovem času so bile vse zgodbe o ciganih romantične, dandanes pa niso niti malo romantične. Cigani se ne znajo prilagoditi, delajo kompromise s svobodo – to je dandanes surovo in strašno, saj so Cigani potisnjeni na obrobje, živijo zunaj družbe. Moja zgodba je torej v prvem delu precej surova in težka. To je zgodba o mladi ženski, ki kot mnoge druge iz tega dela sveta odidejo na zahod zaradi lažnih obljub, pristanejo pa v rokah kriminalcev. Potem pa pride opera, ki sem jo napisal, kot je meni všeč – torej ima srečni konec. To je tisto, kar bi si želel tako jaz in vsi Cigani.«