Vsi, ki smo končali pravno fakulteto, smo se naučili nekaterih stvari, ki nimajo niti najmanjše zveze s tem, kar se dogaja na haaškem sodišču. To bo postalo očitno, ko bodo obtoženi Muslimani in Hrvati. V vsaki demokratični družbi in celo v komunizmu se oblast deli na sodno, izvršno in zakonodajno. Ve se tudi, zakaj. Ne more soditi tisti, ki piše zakone, ker bi se tako zlorabljala oblast. Tu pa se dogaja, da je statut sodišča sprejel Varnostni svet OZN, postopek sojenja, torej "zakon o kazenskem postopku", pa določa haaško sodišče samo in pravila spreminja, kadarkoli hoče. Materialno pravo, torej mednarodne konvencije, katerih spoštovanje se presoja, je v redu. Ni pa v redu postopek, način sojenja, pot, po kateri pridete do obsodbe; temu pravimo procesno pravo. Ljudje navadno rečejo, dobro, ugotovimo, ali je kdo koga ubil, potem pa poglejmo, koliko let bo dobil. Toda odlika demokracij ni materialno pravo, torej bolj ali manj blage kazni za kako dejanje, temveč proces sam in način, na katerega se pride do sodbe in se ugotavljajo dejstva. Poglejte na primer obtožnico proti generalu Đukiću. Tam so stvari, ki sploh ne spadajo v obtožnico. Kaj nas na primer briga njihova obrazložitev, kdo je Ratko Mladić in kdo je Radovan Karadžić? V obtožnici na primer piše, da je Đukić deloval v "delno okupirani Bosni in Hercegovini". Okupirani od koga? So jo okupirali ljudje, ki so zmeraj živeli v Bosni? Sta jo zasedla Kučan in Gligorov ali morda Milošević in Tuđman? Potem bi tako moralo pisati. In tudi, kako je sodišče to ugotovilo? Gre seveda za politično oceno. Organizacijska sestava vojske, ki jo prikazujejo, ni uradni dokument te vojske. Brez podpisa in žiga je, pa še netočna. Da ne govorimo o pričah. Te so lahko anonimne. Tako ti dajo v roke zaslišanje nekoga, ki našteva na tisoče trupel, ki jih je menda videl. Na koncu pa je namesto podpisa "L". Saj poznate tisto zgodbo o Ciganu, ki je potreboval odvetnika zaradi ukradenega konja. In ko mu je odvetnik dejal, da potrebujeta samo še priče, je Cigan ves vesel odgovoril: "Če je samo to problem, sva spor dobila." Prič nikoli ne manjka. Celo Đukićevega čina niso znali pravilno navesti. V obtožnici piše, da je "Srb", namesto da bi bilo zapisano njegovo državljanstvo. Nato piše, da je "splošno znano", da so Srbi delali to in to. Kaj me briga, ali je splošno znano, kakšni so Srbi, Hrvati ali Slovenci? Pomembno je samo, kaj je kdo storil. Tožilec nato navaja Đukićeve besede, izrečene med policijskim zaslišanjem, čeprav se to v nobeni državi ne more uporabiti kot dokaz pred sodiščem. Edina obtožba, ki se nanaša nanj, je, da je "sodeloval v delu glavnega štaba". Zlata pravila kriminalistike so: kje, kdaj, kako, zakaj. Pa kaj, če je bil član glavnega štaba?