Ko sem leta 1998 videl komedijo Practical Magic , kjer je Nicole Kidman ravno tako igrala čarovnico, sem bil prepričan, da ne gre nižje. Da se slabšega filma ne da posneti. In da Nicole nikoli več ne bo tako zelo neumna, da bo spet zaigrala čarovnico. In minilo je sedem let. Sedem let, ki so šla v nič. Sedem let, kjer ne šteje niti oskar za dramo The Hours. Sedem let, kjer ji ne bomo priznali filmov The Others , Eyes Wide Shut, Dogville, Cold Mountain, The Interpreter in Birth . Že ko je posnela bedarijo The Stepford Wives, nam je zavrelo. Tako močno, da ne bi smela posneti ničesar podobnega. Kaj šele slabšega. Ali bog ne daj tako zelo slabega, otročjega in oslovskega kot je Bewitched, kjer spet igra čarovnico. Natančneje, čarovnico, ki noče biti več čarovnica. Čarovnico, ki bi rabila psihiatra. Čarovnico, ki hoče zaživeti normalno, si najti službo in se zaljubiti. In mimo pride propadli hollywoodski zvezdnik Jack Wyatt (Will Ferrell), ki si hoče kariero rešiti z rimejkom stare črnobele serije Bewitched, zgodbe o čarovnici, ki ni hotela biti več čarovnica. In ker za glavno žensko vlogo noče znane igralke, najde našo Nicole in seveda nima pojma, da mu čarovnico, ki noče biti več čarovnica igra čarovnica, ki noče biti več čarovnica. In potem sta tu še njen očka Michael Caine ter njena filmska mama Shirley MacLaine, ki nimata pojma, kaj naj pravzaprav počneta s tako grozljivo povprečnim scenarijem. Nič drugače ni tudi z Nicole Kidman, ki odigra eno najslabših vlog v celotni filmski zgodovini, in z Willom Ferrellom, ki se mu vidi, da ne uživa. Da bi rad v boljši film. Da se sprašuje, zakaj je bil tako zelo neumen, da je sprejel tako navadno vlogo. In to v filmu, ki ga je režirala Nora Ephron, avtorica uspešnic Sleepless in Seattle, Michael in You’ve Got Mail . Pač film, ki dela sramoto čarovnicam, ki bi se skupinsko zažgale na grmadi, če bi dosegle, da ga sploh ne bi posneli.