Pri založbi Učila je izšla knjiga v obliki potopisov in izbranih zgodb svetovnih popotnikov, ljudi, ki jim je potovanje življenjsko pravilo; bodisi jim to narekuje službena obveznost, tako novinarjem in urednikom, ali pa so povsem običajni ljudje, ki so svoje življenje zapisali odkrivanju sveta in soljudi. Zgodbe ilustrirajo najboljše, kar lahko potovanje da; nove izkušnje in spoznanja, česa se naučimo, ko se sesujejo predsodki. Pripovedi nas popeljejo v skoraj vse dežele sveta, tako v Indijo, deželo, kjer so tudi monsuni za nekaj dobri, preprečujejo namreč vzdigovanje prahu. Pamela, ki je tvegala na indijski železniški postaji, je spoznala, da mora vsak popotnik v trenutku kdaj pa kdaj sprejeti odločitev, da bo tvegal, zaupal tujcu, se spustil v jamo, raziskal pot, se prepustil intuiciji in doživel nekaj povsem novega. Prav ta prepustitev tuji kulturi in okolju največkrat obrodi največ sadov, zato so potovanja tako koristna in predvsem popotnika tako obogatijo. Zgodba o Mehiki in avtobusnem izletu na Jukatan vam bo odprla okno v mehiško življenje in razkrila skrivnost mehiškega ljudstva, da je čas stvar modrosti. Mehičani so pametni in vedo, da ne smeš ničesar pričakovati ob določeni uri. Na karti sicer vljudno piše od kraja X do kraja Y, koliko časa bo vožnja trajala, pa je diskretno izpuščeno. Največji smisel potovanja in njihov najgloblji užitek za je prav to, da potovanje traja, dokler traja ne več ne manj. Tudi majhna vasica na Kanarskih otokih zna prisluhniti popotniku in ga bo sprejela medse, tam bo prav gotovo vzljubil banane na vse mogoče načine. Zgodba iz Nepala pa spet priča o tem, da preprost dotik včasih ruši vse politične in druge meje in da se včasih Vzhod in Zahod le dotakneta drug drugega. Thomas je med potovanjem po sončni Španiji in Barceloni spoznal, da se ne učiš samo s pametjo, ampak tudi s srcem; tako v nekaterih ljudskih tradicijah velja, da življenje, ki ga rešiš, za zmeraj pripada tebi.