Sem mislil, da bo pot domov minila brez zapletov, da bom samo malo utrujen. Japajade … Začelo se je ob treh, ko so me prišli iskat v bolnišnico in me odpeljali na letališče v Tunis. Let ob šestih zjutraj. Načeloma brez problemov, le dva uslužbenca sta se skregala, kdo me bo peljal na letalo. Coris mi je za letališča uredil spremljevalno asistenco, ki sem jo potreboval, saj sem le s težavo naredil več kot 20 korakov. To pomeni, da te pridejo z vozičkom iskat do letala in te prevažajo naokoli po letališčih. Lepo skrbijo zate. Če te seveda ne pozabijo. Pristanem v Rimu, vse super. Stevard me vpraša, če bom šel lahko sam po stopnicah iz letala. “Bom zmogel.” Posadijo me na voziček in me odpeljejo do posebnega prostora, kjer počakam. Uro pred odhodom me peljejo do vrat mojega leta. Tam počakam na vozičku. Pride zemeljski stevard in pokliče moje ime. Namignem mu, če lahko pride do mene in mi pove, da ima označeno, da imam asistenco. “Super,” si mislim. Pravi, da jih bo poklical in da me pridejo iskati s posebnim avtomobilom in me bodo peljali do letala. Pride avtobus po prvo skupino potnikov. Moje asistence od nikoder. Drugi avtobus. Nekako se počasi spravim do pulta in predlagam, da bi šel na avtobus. “Ne smete oditi, po vas pridejo asistenti,” mi odvrne, medtem ko živčno telefonira. Asistence od nikoder, ura mojega leta se bliža, stevard le živčno vrti telefon. “Žal mi je, zapreti moram izhod,” reče. “KAJ!?!?!?!?!? Saj sem tu, peljite me do letala!” “Žal, ne, šele z naslednjim poletom.” Sesuje se mi svet. Predstavljajte si – nezmožen sediš na vozičku, za seboj imaš uničen dopust, nič spanja ponoči, bolečine, utrujen od vsega – vse, kar si želiš, je biti doma. Ni izhoda. Zamudil sem let. Tokrat so mi popustili živci. Občutek, ko se človek ne more več kontrolirati. V tem trenutku se pojavi asistenca in se opravičujejo, rekoč, da jih ni poklical. Kličem domov. Monika se danes smeji in temu se pridružujem tudi sam – zvenel sem namreč kot izgubljen petletni otrok. Hkrati pa razume mojo situacijo. “Monika, mene so pozabili,” sem zahlipal v telefon. Da bi se mi oddolžili, me odpeljejo v VIP salon, kjer me prijazna ameriška družina potolaži z žemljo in prijaznim pogovorom. Osel gre samo enkrat na led, pravi pregovor. Skoraj:) Bliža se čas drugega odhoda. Iz VIP tribune me peljeta dve simpatični Italijanki. Peljeta me še v trgovino, da kupim vodo in nekaj za pod zob. Napišeta mi telefone, da jih zemeljska stevardesa takoj pokliče. Tokrat sva za asistenco dva, še priletna gospa, skoraj 90 let je stara. Imenujmo jo Gissela. Pride stevardesa, ki jo takoj prosim, da pokliče asistenco. Malo grdo me pogleda rekoč: “Pa saj poznam svoje delo.” Asistence od nikoder, pride prvi avtobus. Stevardesa postane živčna: “Sedaj razumem, zakaj ste me prosili, da jih pokličem.” Moj sklep. tokrat vstanem iz vozička, če ne pride asistenca pred drugim avtobusom. Trije gospodje mi že ponudijo pomoč. Asistence ni, jaz odmarširam na avtobus, Gissela pa ostane skupaj s hčerko. Pridemo na letalo in stevardesa me takoj spozna po hoji. Vi ste tisti, ki smo ga pozabili za prvi let. “Mama mia, ta asistenca. Sedaj smo se odločili, da jih počakamo!” Čez 10 minut pridejo, da so dostavili še Gisselo. Si mislite, da ne bi in bi jih čakal še drugič. Človek skoraj ne more verjeti? Očitno so službe asistence in letališča totalno neusklajene in nesposobne v Rimu. Naj omenim še to, da so mi seveda izgubili kovček. Skoraj. Takoj, ko me pozabili, sem jih opozoril, da je šel verjetno kovček z prvim letalom. Kot da sem največji bedak, so me prepričevali, da ne in mi kazali neke člene pravil, da mora biti vedno potnik spremljati svojo pisarno. “Prosim pokličite v Trst, da bodo vedeli, da je kovček moj.” “Ne, gospod, vaš kovček smo sneli.” Japajade 2. Ko sem pristal, moje prtljage ni bilo. Pri okencu za najdene predmete pa je gospa po mojem: “Hello!” rekla le: “Ste vi Žiga?” Seveda je kovček prišel s prvim letalom. In kje je tukaj dobra plat zgodbe? Gissela, moja kolegica. Gospa je bila od vraga. Svoji hčeri je stalno nagajala, ji kazala jezik, vlekla iz torbice svojo protezo. Tako dolgo me ni nasmejal že nihče. Življenjska lekcija. Če nagajaš v mladosti svojim staršem, boj se. Nekoč ti bodo vrnili trikratno. To bo lekcija za moje otroke:)