Leta potikanja po svetu z letali in marsikateri s tem povezan neprijeten pripetljaj so mi pomagala doseči zenovski spokoj, takoj ko prestopim prag letališke stavbe. Vprašanje iz ust zemeljske stevardese na letališču Jožeta Pučnika, ki se je v zgodnjih jutranjih urah nekega navadnega delovnega dne pozanimala, ali je letalska vozovnica plačana, me zatorej ni pretirano iztirilo. A ko je gospodična na oddelku za prijavo po nekajminutnem telefonskem preverjanju razodela dokaj neprijetno resnico – da iz računalniškega sistema ni razvidno, da bi gostitelji, ki naj bi karto plačali, to tudi storili –, je potrpežljivost izpuhtela. Do vzleta je manjkala dobra ura in na voljo sta bili dve možnosti: molče odšteti par stotakov manj kot tisoč evrov za sedež na letalu ali pa se užaljeno zasukati na peti in odpraviti domov. In to bi bila pravzaprav še najbolj razumna odločitev, kajti kot glavni krivec neljubega zapleta se je ponujal organizator mednarodnega simpozija v Parizu, ki me je kot novinarko Dela povabil na dogodek, nato pa očitno »pozabil« poravnati stroške letalske karte. Konferenco v prestolnici je namreč prirejala Francija kot predsedujoča Evropske unije, zaradi njenih organizacijskih sposobnosti pa je bilo na začetku septembra slišati najglasnejše očitke doslej.