Verjetno ga ni bilo igralca ali člana uprave litijskega kluba, ki bi ob izidu žreba pomislil, da bo pot iz Bakuja domov tako prijetna in da bo Litija ostala v evropskem klubskem tekmovanju še tudi v letu 2005. Prej so bili to le vzkliki o nesrečnem žrebu, o spet teh nosilcih, presnetih Italijanih in tudi protestnem pismu na UEFO zaradi kraja igranja, ki pa seveda ni nič spremenil. Če sedaj pomislimo, da so v klubu celo razmišljali, da v Baku ne bi odšli potem se lahko samo nasmehnemo. In dosežek, ki bo za vse večne čase zapisan v zgodovini kluba in verjetno tudi malega nogometa v Sloveniji je nagrada za odločitev in pot na vzhod. S tem se strinja tudi kapetan v Bakuju Dejan Simič: "in dosežka se še ne zavedamo, le tega se bomo zavedli šele na polfinalnem turnirju na katerem bodo res najboljši igralci sveta. Pred prihodom nismo verjeli, da v taki sestavi lahko dosežemo tako odmeven rezultat. Tak rezultat bo težko ponovljiv v naslednjih letih." To je tudi neka posebna zahvala vsem, ki so prispevali majhen in velik lonček k mozaiku, ki so ga igralci, trenerji in vodstvo sestavljali vse tri sezone nazaj v Evropi in seveda v domačem prvenstvu, v četrti je prišla nagrada, nagrada ki jo morda trenutno ni moč izmeriti. Selekcija igralcev, ki so odšli v Baku se je delala kar sama. Služba (za razliko od Italijanov, ki so vsi čisti profesionalci, naši o tem lahko le sanjajo), strah pred letom ter še kaka obveznost so redčili potnike in spreminjali imena za let. Na koncu so odšli še brez zdravnika, ki bi ga najbolj potrebovali. Priložnostni zdravnik in vratar Urban Bajc je povedal: "Že drugi dan prihoda sem imel ogromno dela z iskanjem tablet. V bistvu se še niti ne zavedamo kaj smo dosegli in počasi prihaja za nami. Če ne bi bili prava 'klapa' in igrali drug za drugega, dvomim, da bi nam uspelo. Tudi italijanski trener mi je priznal, da je zmagalo večje srce." Njegov sotrpin na vratih pa je dodal: "Ta rezultat je pokazal da se v klubu resno dela. To je vsekakor korak naprej slovenskega malega nogometa, glede na to koliko se mu posveča. Predvsem bi pohvalil kapetana Simiča, ki je kljub svoji mladosti zaustavil zvezdnike, kot so Foglia in Vander Carioca. Vesel sem pa tudi, ker mi slednji ni dal zadetka, kajti nekdo bo moral poravnati izgubljeno stavo." Četica trenerja Teska, ki je v prvih dveh srečanjih igral le s petimi, šestimi igralci, je verjela, da se da premagati tudi prvaka Italije in nespornega favorita. Vzdušje v garderobi in hotelu med bivanjem je bilo, ob dejstvu da je kar nekaj novih igralcev v ekipi, več kot odlično. Postali so prava "klapa", ki ji tudi prijateljsko zbadanje ni tuje. Res je prišel tudi poraz v zadnjem srečanju, toda nič ne de. Vedelo se je, kdo je zmagovalec, in Tesko se je zavestno odločil v igro poslati vse igralce, ki niso razočarali: "Morajo dobiti priložnost vsi, čaka nas evropski nastop, tu so lahko še poškodbe, kartoni in ti igralci bodo morali igrati, morajo nabrati tudi kakšno takšno izkušnjo. In če na hitro potegnem črto čez vse lahko igralcem samo čestitam in prepričan sem, da so vsi igralci v Bakuju igrali tudi za tiste, ki so bili doma v Litiji." Ocenjevati igralce, kdo je najboljši, kdo je prispeval največ bi bilo nepravično. Verjetno je dovolj zapisati da je bil najboljši igralec ekipa SVEA LESNA LITIJA. Če so stari rutinerji iz evropskih igrišč nekako vedeli, kako to gre, pa sta Leban in Osredkar dokazala pravilno odločitev vodstva kluba. Najmlajši strelec evropskega zadetka za Litijane, po vrhu celo dveh in za nameček še proti Italijanom odločilni zadnji, Igor Osredkar o svojem debiju na evropski sceni meni: "Glede na to, kako sem prišel v Baku (sam in dan po prvi tekmi soigralcev, op. p.), sem s svojim evropskim nastopom zelo zadovoljen po vrhu vsega pa sem dosegel dva zadetka proti najboljši italijanski ekipi in proti najboljšim igralcem sveta. Ta izkušnja mi bo prišla še kako prav za nadaljnja evropska tekmovanja, kjer bo potrebno še veliko garati. Skratka sem zelo navdušen. Glede Bakuja pa lahko rečem, da so razmere za normalno življenje na minimumu. Zahvalil bi se vsem soigralcem s trenerjem na čelu, ki so me zelo dobro sprejeli v ekipo. In hvala vsem ki ste stiskali pesti za nas." Morda nekaj povedo tudi besede Tomija: "Vem, da sta nas varovala tudi Jožko in Maca." Sicer pa je mnenje trikratnega strelca na srečanju proti Italijanom: "bi pohvalil vso ekipo, ki je ne glede na to, da je razen nekaj posameznikov zelo neizkušena, na tako močnih tekmah pokazala zelo kvalitetne predstave in predvsem se ni ustrašila nobenega nasprotnika. Pokazalo se je kaj pomeni, če se ekipa razume tudi zunaj igrišča in uspeh, ki se ga ne zavedamo, pripisujem predvsem dobremu vzdušju v moštvu. Zahvalil bi se vsem, ki so nam omogočili, da smo sodelovali na tem turnirju. Hvala tudi vsem, ki so držali pesti za nas doma."